Vedno je veljala za eno najboljših tajnic. Časopisi so njena ljubezen, v katerem koli uredništvu je bila, je bila kot mama, se pravi skrbna in prijazna. Ni ji bilo odveč delati tudi med vikendi, saj takrat še ni bilo računalnikov, e-mailov in vse tehnične krame. Delala je na prvem PEN-kogresu na Bledu in tam spoznala zelo zanimive ljudi, tudi Arhurja Millerja. Ni je manjkalo na športnih svetovnih prvenstvih v hokeju, košarki, drsanju in gimnastiki, ki so bili v Hali Tivoli. Ker je bila ena od njenih prvih služb pri Filmservisu, kjer so takrat snemali veliko filmov, se je pozneje kot honorarna tajnica Filmskega festivala šport in turizem v Kranju veselila, da bo morda bliže spoznala kakšnega režiserja, ki ji bo pomagal uresničiti mladostne sanje, da bi zaigrala v kakšnem filmu. Pravi, da je priložnost dobila, vendar ga je šele zjutraj vprašala, kakšne filme snema. Povedal ji je, da on dela risanke. Tako ni bilo nič s filmsko kariero. Dobila pa je priložnost, da je vice, ki jih je dotlej le pripovedovala, začela objavljati v reviji Teleks. Takrat je bilo to naporno, saj še ni bilo interneta in šale je bilo treba 'nabirati' v živo. Zato, pravi, je veliko noči preživela s prijatelji po lokalih in žurih. In ko so jo odkrili v Teleksu, je začela nastopati tudi v živo, kot pripovedovalka šal.