Razprava o razlikah v plačah je pospremila odločanje vladajoče črno-rdeče koalicije o uvedbi minimalne plače. Tema je v Nemčiji, eni od redkih evropskih držav, v kateri ni z zakonom predpisane minimalne plače, skoraj neprenehoma na dnevnem redu, predvsem spričo skrajno nizkih plačil, ki jih sindikalisti označujejo s sloganoma »plače za lakoto« in »revščina kljub službi«. Tako okoli tri milijone zaposlenih zasluži manj kot 940 evrov neto, kar velja za mejo revščine. Skrajni primer so frizerke na Saškem, ki s plačo po kolektivni pogodbi dobijo le 615 evrov bruto. S tem so plačane najslabše. Če bi se preselile na zahod, v Hessensko, bi zaslužile najmanj dvakrat več. Kljub zahtevam sindikatom po minimalni plači v višini 7,50 evra na uro in načelnemu strinjanju SPD z njimi je koalicija po dolgih pogajanjih sklenila kompromis. V skladu z njim minimalna plača ne bo uvedena, bodo pa v zakonu o delavcih, napotenih v Nemčijo, razširili krog dejavnosti, v katerih plače ne smejo biti nižje od kolektivnih pogodb. Smisel zakona, ki je doslej veljal le za področja gradbeništva, pleskarstva in čiščenja stavb, je preprečevati plačni damping podjetij iz vzhodnoevropskih sosed, ki napotijo svoje zaposlene na delo v Nemčijo.