Kadrovske spremembe so sestavni del razvoja organizacije. Še posebno to velja za vojsko, kjer se te menjave dogajajo pogosteje kot drugje v državni upravi. Za vojake so možnosti tako horizontalnega kot vertikalnega napredovanja večje, stalno se izobražujejo, pridobivajo izkušnje v tujini, od njih pričakujemo širši spekter znanj za vodenje večjih enot in poveljstev ter za delo v mednarodnem okolju. Od uradnikov v upravnem delu se po drugi strani pričakuje stabilno delovno mesto, na katerem pridobivajo znanje in izkušnje ter napredujejo na svojem delovnem področju, da pa ga vsaj nekajkrat v karieri tudi zamenjajo. Tako spremembe na najvišjih položajih v vojski ne smejo biti presenečenje, nasprotno, biti morajo spodbuda za prihajajoče generacije častnikov. Vsaka sprememba lahko pri nekaterih povzroči nezadovoljstvo, še zlasti, če se je treba spopasti z novimi izzivi; večino častnikov, ki odhajajo na nove dolžnosti, pa poznam in verjamem, da so pri svojem delu kot tudi v odnosu do dela profesionalci. Prejšnji mesec ste imeli ob dnevih Slovenske vojske in njeni polnoletnosti dneve odprtih vrat. Kako ocenjujete odziv prebivalstva; ste pridobili še kakšne nove kandidate za vojake? Dnevi odprtih vrat so pomembna povezava med vojsko in družbo, predvsem pa lokalnim okoljem. Zdaj, ko ni več obveznega služenja vojaškega roka, je predstavljanje delovanja in življenja ter razumevanja vojske še pomembnejše kot nekoč. To je širše od pridobivanja kadra. Sam sem obiskal Cerklje ob Krki, Postojno, Pivko in Ankaran. Odziv ljudi je bil velik, interes za tehniko tudi in marsikatero mlajše oko je zažarelo ob pogledu na helikopter v nizkem letu, tank v polni hitrosti ali ladjo ob hitrem zavoju. Pomembno je tudi to, da so slovenske vojakinje ali vojaki svoje delo in delovno okolje predstavili družinam in prijateljem. Ministrica poudarja, da vojska potrebuje nov koncept vojaškega menedžmenta, ki je prerasel doktrino teritorialnosti. Pomeni to dokočen »spopad« s strujo teritorialcev? Je še možen nekakšen troboj – teritorialci, akademci JLA in novi kadri, šolani v tujini? Vaše vprašanje kliče po preprostem odgovoru, področje pa je veliko bolj kompleksno. Mislim, da je nov koncept vojaškega menedžmenta preozka opredelitev. Sam sem bolj privrženec novega koncepta strateškega voditeljstva, v katerega sodi tudi vojaški menedžment. Toda marsikatera organizacija, pa tudi vojska, ki je sicer bila uspešno upravljana, je propadla ali bila poražena zaradi slabega vodenja. Strateški voditelj (pa naj bo to politični ali vojaški) pa mora poleg menedžerskih znanj predvsem biti sposoben oblikovati in uveljaviti vizijo, kar pa je še pomembneje, oblikovati mora prihodnost. To pomeni, da mora biti sposoben usmerjati in nadzorovati dejavnosti, povezane s ključnimi zadevami organizacije: namenom, kulturo, strategijo, temeljnimi pristojnostmi ter kritičnimi procesi. Tretji pomemben sestavni del strateškega vodje je, da mora oblikovati team, ki bo sposoben in željan sooblikovati, razumeti in uveljavljati vizijo ter izvajati spremembe. To je začetni del zgodbe, njen drugi del je doktrinaren. Slovenija ima od leta 2006 novo vojaško doktrino, ki opredeljuje ključna načela in način delovanja Slovenske vojske. Delovanje je opredeljeno v okviru zavezništva in kolektivne obrambe, za zagotavljanje miru in stabilnosti v širšem mednarodnem okolju. Doktrina zahteva drugačen tip vojske: profesionalne, premestljive, prožne, sposobne vključevati se v ali pa sprejemati sestave drugih nacionalnih vojska. To je poglavitna sprememba od doktrine splošnega ljudskega odpora, v katerem so šolali marsikoga izmed nas, nekateri pa nekje v srcu še vedno čutijo, da je bil to najbolj ustrezen koncept. V obdobju osamosvajanja Slovenije je bil res, a časi od tedaj so se bistveno spremenili in z leti je ta koncept postajal vse manj primeren. Tako ne gre za spopad med strujami, kot sprašujete, temveč preprosto za spremembo načina razmišljanja. Večina tako teritorialcev kot akademcev je to uspela doseči z izobraževanjem, izkušnjami, pridobljenimi doma in v tujini, ter stiki s kolegi iz tujine. Tako me ni strah morebitnega troboja. Poznam veliko mlajših častnikov Slovenske vojske in jim zaupam glede strokovnosti, integritete in razumevanja okolja, v katerem delujemo. Ne smemo pa narediti napake in mladih ljudi ne učiti o vojaški zgodovini Slovencev in Slovenije, izkušnjah iz našega bojevanja ter domoljubju. Kot kaže, ne bomo dobili pričakovanega poveljniškega mesta v BiH, temveč se nam obeta takšno na Kosovu. Mislimo na prevzem enega od sektorjev od Špancev. Prinaša ta obveznost kakšne posledice, na primer okrepljeno številčno navzočnost pripadnikov SV? Delitev delovnih mest tako v mirnodobni kot krizni strukturi zavezništva ni le stvar želja posamezne države. Gre za izkušnje, število vojakov v operaciji, včasih tudi vprašanje prestiža in vpliva. Slovenija bo dobila ustrezna mesta tudi v poveljniški strukturi, prevzem sektorja od Španije pa pomeni preoblikovanje območij odgovornosti v sektorju Zahod, za zdaj pa tam ne predvidevamo povečanja števila pripadnikov Slovenske vojske.