niso bila onemogočena samo v vertikalni smeri. Medtem ko so uradniki s polotoka potovali iz Zaragoze v Cartageno, iz Madrida v Limo in nazaj, so »mehiški« ali »čilski« kreoli običajno služili le na ozemljih kolonialne Mehike ali Čila: njihovo lateralno gibanje je bilo prav tako utesnjeno kot njihov vertikalni vzpon. Tako je bila prestolnica imperialne upravne enote, v kateri so živeli, vrhunec njihove vijugave poti in najvišje upravno središče, v katerem so mogli dobiti službo.35 Vendar pa so na svoji ozki romarski poti srečevali sopotnike, ki so vse močneje čutili, da jih druži več kot le isto romanje – da imajo skupno usodo vseh, rojenih na njihovi strani Atlantika. Četudi se je nekdo rodil samo teden dni po tistem, ko se je njegov oče priselil, ga je nesrečna okoliščina rojstva v Ameriki pahnila v podrejenost, čeprav se z jezikom, vero, rodom in navadami ni prav nič razlikoval od Španca, rojenega v Španiji. Nič se ni dalo storiti: nepovratno je bil kreol. Toda kako iracionalno se je moralo zdeti njegovo izobčenje! In prav v tej iracionalnosti je bila skrita logika: kdor je rojen v Ameriki, ne more biti pravi Španec, ergo kdor je rojen v Španiji, torej polotočan, ne more biti pravi Američan.36