V trenutkih, ko je grunge že izgubil surovo moč prvinskega šusa ter počasi začel razpadati znotraj lastnega žanra, ko so R.E.M. dokončno izgubili vero v svojo religijo, ko so U2 postali »dobrodelna« karikatura samih sebe, ko je skesani Nick Cave dokončno zaznal pomirjujoče žarke »novega jutra« in se rehabilitiral kot Dobri sin, ko je shizofreni dance konglomerat Happy Mondays zbledel med neskončnimi količinami belega prahu, se je v britanskem pristaniškem in univerzitetnem mestu Bristol začelo povsem novo obdobje popularizacije alternativnega plesnega zvoka. Na ulice mestnih četrti, ki si jih simbolno lahko predstavljamo (za širšo ilustracijo) na podlagi videa Bitter Sweet Symphony nedavno ponovno zbranih The Verve ali kakšnih mobilnih clashevskih brixtonskih odkruškov, je stopila mlada generacija glasbenih mislecev, ki so iz degradiranih in umazanih verbalnih elementov okoli sebe poustvarili novo urbano poetiko, s katero so izrazili svojo jezo in frustracije, predvsem pa vešče uporabili zvokovne in generacijske odpadke pankulturne betonske džungle kot neke vrste surovino za inovativne glasbene kolaže. Njihovo hipnotično sozvočje je narekovalo novo smer, v katero je kasneje spontano (in vizionarsko) gravitiral večji del plesne in angažirane glasbene scene devetdesetih let. Za razliko od horizontalnih linij znotraj žanrov se je ustvarjalna nenavadnost tokrat ponovno demonstrirala v vertikalni smeri, na višjo raven, od koder se je razvil zelo jasen pogled na dosežke preteklih glasbenih rodov, zlasti črnske plesne (funk) in soul glasbe šestdesetih let, hiphopa zadnje petletke, Badalamentijevega utripa odsotnosti v hipnotičnem napovedniku Twin Peaksa ter odsekanih ritmov klavstrofobičnega in mračnega duba, ki je odmeval iz četrti z jamajškimi priseljenci. Kolektiv mladih didžejev – sprva še pod imenom Wild Bunch – je že s svojimi pouličnimi plesnimi eksperimenti presegel meje kateregakoli do tedaj slišanega (pod)žanra. Ideja, ki so jo znotraj tega »sound« sistema gojili Andrew »Mushroom« Vowles, Grant »Daddy G« Marshall in lokalni likovni umetnik Robert Del Naja alias 3D, se je kmalu osamosvojila in postala samostojna umetniška enota. Trojec si je (preroško) nadel atraktivno ime Massive Attack. Dobri dve leti kasneje so izdali prvo malo ploščo Daydreaming (1990), ki je pomenila zametek tistega, kar so glasbeni mediji kasneje popredalčkali kot triphop. Do prvenca sta izšli še dve mali plošči (Unfinished Sympathy, Safe From Harm), ki sta prepričali, da se je moderna plesna glasba iz undergrounda dokončno preselila v mainstream, vendar pri tem ohranila svoj ustvarjalni (progresivni) nagon. V fazi prehajanja je takoj postalo jasno, da takšna glasba lahko funkcionira samo v prostoru, kjer se žanri medsebojno prepletajo, tako da nastane urejeni kaos, ki popularno glasbo nevede pripelje do skrajnih kritičnih vrednosti. Massive Attack so tako na prehodu v devetdeseta leta ponudili novo obliko alternativne plesne glasbe, ki je za seboj potegnila tako radikalne rockerske mislece, zasanjane elektro freake kot brezdelne poulične postopače. »Moderni človek zazna veliko več čutnih dražljajev od katerega koli umetnika osemnajstega stoletja,« je ob svitu prve svetovne vojne (1914) zapisal Fernand Leger. Iz tega citata bi lahko potegnili dve osnovni komponenti, ki sta že v startu izoblikovali zvok in vizijo projekta Massive Attack. Odmevi in anomalije postmodernega urbanega kaosa na predvečer zalivske vojne so jih zaznamovali z ultimatom založbe, češ da njihovo ime – v času ameriške »humane« invazije – komercialno ni najbolj primerno. Prvenec Blue Lines (1991), ki je urbani kulturi predstavil še izvrstno soulovsko pevko Sharo Nelson in dekadentnega raperja Trickyja, je tako izšel pod označevalcem Massive, kar pa ni preprečilo, da ga ne bi še istega leta zabeležili kot prelomnega gesla v vseh enciklopedijah popularnoglasbene kulture. Številne članske permutacije v naslednjih projektih (Protection, Mezzanine, 100th Window) so nekoliko oslabile prvinski naboj projekta; glasba je postala veliko bolj hermetična, še bolj temačna in na trenutke vse preveč sofisticirana, vendar daleč od tega, da bi izgubila svojo čutno privlačnost. Vokale so si izmenjavale Nicolette, Tracey Thorn (Everything But the Girl), Elizabeth Fraser (Cocteau Twins) in kot gostja tudi Sinead O'Connor. Ko je pred dvema letoma izšel album izbranih pesmi Collected, so Massive Attack podoživeli svojevrstno ustvarjalno in bivanjsko renesanso. Ta se, po prebranem sodeč, tako glasbeno kot vizualno najbolj manifestira prav v živo. trenutkih, ko je grunge že izgubil surovo moč prvinskega šusa ter počasi začel razpadati znotraj lastnega žanra, ko so R.E.M. dokončno izgubili vero v svojo religijo, ko so U2 postali »dobrodelna« karikatura samih sebe, ko je skesani Nick Cave dokončno zaznal pomirjujoče žarke »novega jutra« in se rehabilitiral kot Dobri sin, ko je shizofreni dance konglomerat Happy Mondays zbledel med neskončnimi količinami belega prahu, se je v britanskem pristaniškem in univerzitetnem mestu Bristol začelo povsem novo obdobje popularizacije alternativnega plesnega zvoka. Na ulice mestnih četrti, ki si jih simbolno lahko predstavljamo (za širšo ilustracijo) na podlagi videa Bitter Sweet Symphony nedavno ponovno zbranih The Verve ali kakšnih mobilnih clashevskih brixtonskih odkruškov, je stopila mlada generacija glasbenih mislecev, ki so iz degradiranih in umazanih verbalnih elementov okoli sebe poustvarili novo urbano poetiko, s katero so izrazili svojo jezo in frustracije, predvsem pa vešče uporabili zvokovne in generacijske odpadke pankulturne betonske džungle kot neke vrste surovino za inovativne glasbene kolaže. Njihovo hipnotično sozvočje je narekovalo novo smer, v katero je kasneje spontano (in vizionarsko) gravitiral večji del plesne in angažirane glasbene scene devetdesetih let. Za razliko od horizontalnih linij znotraj žanrov se je ustvarjalna nenavadnost tokrat ponovno demonstrirala v vertikalni smeri, na višjo raven, od koder se je razvil zelo jasen pogled na dosežke preteklih glasbenih rodov, zlasti črnske plesne (funk) in soul glasbe šestdesetih let, hiphopa zadnje petletke, Badalamentijevega utripa odsotnosti v hipnotičnem napovedniku Twin Peaksa ter odsekanih ritmov klavstrofobičnega in mračnega duba, ki je odmeval iz četrti z jamajškimi priseljenci.