Teoretiki literature so nagnjeni k temu, da dajejo nejasne pripombe o tem, kako avtor ustvari fikcijski svet, svet romana ali kaj podobnega. Mislim, da zdaj lahko te pripombe naredimo smiselne. Ko se pretvarja, da referira na ljudi in pripoveduje, kaj se jim je pripetilo, avtor ustvari fikcijske osebe in dogodke. Kadar gre za realistično ali naturalistično fikcijo, bo avtor referiral na realna mesta in dogodke, med te reference pa bo pomešal fikcijske reference in nam tako omogočil, da fikcijsko zgodbo obravnavamo kot podaljšek naši obstoječi vednosti. Avtor bo z bralcem vzpostavil niz dogovorov o tem, v kakšni meri horizontalne konvencije fikcije razklenejo vertikalne povezave resnega govora. V meri, do katere je avtor v skladu s konvencijami, ki jih je priklical ali (če gre za revolucionarno obliko literature) jih je vzpostavil, bo ostal znotraj konvencij. Ko gre za ontološke možnosti, velja načelo, vse je mogoče: avtor lahko ustvari vsako osebo oziroma dogodek, ki jo hoče ustvariti. Ko pa gre za sprejemljivost ontologije, je bistvena koherentnost. Vendar ni univerzalnega kriterija koherentnosti: kar velja za koherentnost v znanstvenofantastičnem delu, ne bo veljalo za koherentnost v naturalističnem delu. Koherentnost je deloma odvisna od pogodbe med avtorjem in bralcem o horizontalnih konvencijah.