Zaradi osrednjega položaja v koru je delo Kot jelen hrepeni po potokih voda nedvomno ključni, pa tudi najmonumentalnejši in najintrigantnejši element kostanjeviške postavitve. Zasnovan v dveh delih se gledalcu razkriva kot negativ in pozitiv iste podobe. Tik ob steno kora je pritrjena prosojna bela tkanina, na kateri se komaj zaznavna izrisuje razgibana struktura, z vertikalno osjo predeljena na dve enaki polovici. Negativ iste podobe je Slak prenesel na poslikano leseno ploščo in jo obesil na sredo kora; obe polovici zaživita kot oltarna podoba, ki ji je težko odreči posebno simbolno avro. Odpira se vrsta možnih branj, temelječih na principih dualizma: nedolžna bela ostaja zadaj, zakrita, umaknjena ob steno, črna se je materializirala in se pognala v ospredje – na gledalca, ki se ustavi pred njo, učinkuje s svojo ikonično srhljivostjo, in tudi ker spominja na odrto kožo (jelena?), so špekulacije o naravi upodobljenega »božanstva« še toliko morbidnejše. Pesimizem? Morda, a le dokler si viseče podobe ne ogleda bliže – konture izrisanih struktur se bleščijo v barvah mavrice, v ozadju naslikane oblake predira modrina neba … Vsekakor sugestivno delo, ki omogoča več interpretacij.