Na ta vidik se navezuje tudi problematika notranje socio-ekonomske strukture manjšine v odnosu do večinskega prebivalstva. V tej zvezi obstajata dve skrajni možnosti: neenakomerna in enakomerna etnična stratifikacija. V prvem primeru je vertikalna mobilnost med družbenimi razredi skromna, saj jo omejujejo etnične pregrade; ta tip družbene stratifikacije označujeta na eni strani asimilacija tistih pripadnikov manjšine, ki prestopijo v višje socialne sloje, na drugi strani pa diskriminacija spodnjega, etnično obarvanega družbenega sloja. V drugem primeru je manjšinska družbena stratifikacija enakomernejša in skoraj enakovredna večinski. Izjemo običajno predstavlja le najvišji socialni sloj, kjer je prisotnost manjšinskih predstavnikov skromnejša. Med faktorje, ki ohranjajo etnično stratifikacijo, avtorji uvrščajo na primer endogamijo znotraj etničnih skupin, razširjenost raznih etničnih stereotipov in predsodkov, diskriminacijo, segregacijo in sploh pomanjkanje medetničnih stikov. Med faktorje, ki pripomorejo k prebijanju etnične stratifikacije, pa sodijo na primer izboljšanje izobrazbene ravni in povečanje socialne mobilnosti, povečanje komunikacijskega in informacijskega pretoka, razne oblike funkcijske integracije med etničnimi skupinami in uveljavljanje multikulturnih praks v družbenem življenju.