voda«; »naše krvi«; »naši geni«). Zaželeno je, da bi zakonska zveza imela enake meje, kot jih ima meja sorodstvene skupine, »biti naše krvi« je pogosto pogoj družbene vertikalne mobilnosti. Ob tem pa ostajata socialno sorodstvo in socialno starševstvo bodisi nevidno bodisi manjvredno v odnosu do gensko-bioloških razmerij med ljudmi. Tradicionalno kulturno konstruirane podobe socialno sorodstvo stigmatizirajo. Kdo ne pozna »hudobne mačehe«, ki odžene socialne otroke od hiše, »očimov«, ki pretepajo otroke, »pastorke«, ki je žrtev zatiranja, »posvojencev«, ki jih ovija molk »družinske tragedije«, »rejencev«, ki se jih za plačilo redi, »polbratov« in »polsester«, ki ne morejo nikoli postati enaki biološko povezanim bratom in sestram. Njihovi odnosi so do drugega gensko-biološkega sorodstva označeni kot nekaj »napol«, ne povsem »pravi« in ne povsem »celi«. Poimenovanje preprečuje, da bi postali enakovredni otrokom, ki z odraslimi delijo gensko-biološki material, saj so v razmerju do njih ločeni že z imenom. O čem razmišljajo ljudje, ki svoja otroka predstavijo kot: »To sta moj ‘sin’ in moj ‘pastorek’.« Ali pa: »To je moja vnukinja, tole pa njena polsestra.« Ali pomeni za otroka, ki pravi, da ima doma polbrata, da je njegov polbrat nekdo, ki ima samo eno oko, pol telesa, eno nogo in eno roko? Ali pa da po polovici telesa teče »druga kri«, kot jo ima on, ali kaj tretjega? Pomen bioloških vezi pred socialnimi/ psihološkimi, je posledica tradicionalne konceptualizacije otroka kot »podaljška«, »naravnega naslednika«, »nadaljevalca vrste«. Ugotovimo lahko, da je pomen poimenovanja in družbeno pripisovanje vpliva »imena« na konstrukcijo medsebojnih razmerij v razmišljanjih o porokah, družinah in odnosih povsem zanemarjeno. Negativna poimenovanja in drugorazrednost socialnih odnosov lahko vplivata na ustvarjanje socialne distance in neenakosti. Čeprav v vsakdanjem življenju veliko otrok in odraslih teh pojmov ne uporablja in jih zavrača, saj takšna poimenovanja zmanjšujejo moč in vrednost čustvenih in socialnih vezi, ki jih živijo, pravljice in mladinska literatura, ki jih tiskajo slovenske revije in knjige, te neenakosti še poudarjajo. Socialno sorodstvo in socialno starševstvo pred stavljajo kot nekaj grdega (čarovnici podobna mačeha), hudobnega (očetje so dobri, očimi slabi) in otrokom sovražnega (ubogi otrok, ki nima »svojih staršev«). Sorodstvena razmerja, določena z zakonsko zvezo, so favorizirana z biološkim determinizmom, ki konstruira nebiološka