Četudi je, abstraktno vzeto, tako v krščanstvu kot v islamu komunikacijska oblika, na kateri je verska skupnost utemeljena, sveto pisanje v posvečenem jeziku, pa so komunikacijske prakse, ki ponavzočajo obstoj te skupnosti, med seboj prostorsko in časovno ločene in implicirajo v ritualih živi stik med verniki, ki se z molitvijo naslavljajo na boga, in duhovnikom, ki s posvečenimi postopki mediira božjo navzočnost. »Neposredne« komunikacijske tehnologije (besede, geste, petje, vizualna simbolika rituala in grajenega okolja itn.) zagotavljajo vertikalno integracijo različnih lokalnih verskih skupnosti, preko katere se šele lahko verniki horizontalno prepoznavajo, da so iste vere, čeprav se ne znajo govorno sporazumevati. Tako hadž kot romanje k Sv. Petru pa vernikom iz različnih krajev dokazujeta fizični obstoj skupnosti, ponavzočene skoz vsakdanje lokalno obredje. Ritual branja časopisa pa je zaseben, celo banalen ritual. Ne izvzame vas iz vsakdana kakor maša s použitjem Kristusa, pač pa vas znotraj vsakdana izvzame iz neposrednosti pogovarjanja z bližnjimi in vas poveže z drugimi bralci in bralkami, ki počnejo isto kot vi približno istočasno v podobnih situacijah9 in ki so zgolj statistično določljivo posejane po vaši deželi, pač glede na doseg distribucije časopisa. Naslovljenec časopisa je za naslavljalce enigmatično, samo statistično opredeljivo bitje: anonimni bralec, ki se znajde v mreži naslavljanj, ta pa se ponavljajo vsak individualni datum z malce različno, a na prejšnji dan navezano in