Vsi ti podatki torej dovolj zgovorno kažejo, da takrat, ko se sprašujemo, zakaj pri nas cene hrane rastejo bistveno hitreje kot v okoliških državah, ni ravno neresno načenjati tudi vprašanja stopnje konkurence na trgu distribucije. Pri tem pa se spet pokaže »izvirnost« nekaterih naših renomiranih ekonomistov. Že leta govorijo, da je nekonkurenčnost slovenskega nemenjalnega sektorja vzrok naše višje inflacije. Te teze so se obnovile letos, ko se je domnevna ekspanzivnost slovenske fiskalne politike in s tem njena odgovornost za visoko inflacijo dokazovala ravno z rastjo cen storitev, ki naj bi bile tipično nemenjalne. V literaturi pa lahko vsakdo najde podatke o tem, da je pomemben dejavnik maloprodajnih cen menjalnih dobrin strošek distribucije, ki je nemenjalna dobrina. Ker je za merjenje teh stroškov potrebnega več znanja, je o tem delu nemenjalnega gospodarstva zelo malo govora. Še več. Ko sem na teh straneh pred nekaj meseci opozoril na problematičnost vertikalne integracije med proizvajalci živil in največjim slovenskim trgovcem, so mi nasprotovali, da na tem segmentu pomanjkanja konkurence ni. Iz kroga istih ljudi torej najprej poslušam, da gre iskati vire inflacijskih pritiskov v nekonkurenčnosti nemenjalnega dela gospodarstva, potem pa, da teh inflacijskih pritiskov tu ni, saj da podjetja, ki obvladujejo distribucijo – najpomembnejši del nemenjalnega sektorja – v Sloveniji delujejo konkurenčno. Krasno!