Ekonomski nacionalizem je izbruhnil minuli teden z objavo namere Pivovarne Laško, da bo prodala svoj delež v Mercatorju. Zgodba Mercatorja bi morala biti zgodba zaupanja v delovanje pravne države in v sposobnosti države, da zagotovi svobodno delovanje trgov. Spomnimo se. Oblikovanje pijačarskega monopola prek pivovarske vojne in vertikalna integracija med tem monopolom in največjim trgovcem so vse pojavi izigravanja zakonodaje, manipulacije z dejstvi in zlorabe politično-gospodarskih spreg. Zaradi zastaranja postopkov na sodišču se pivovarska vojna ni nikoli znebila madeža morebitnega kršenja prevzemne zakonodaje. Ista sodišča so spregledala dokaze, ki so ovrgli študijo podjetja EIPF, ki je podprla oblikovanje pijačarskega monopola. Prejšnji varuh konkurence Andrej Plahutnik je po pisanju Dela leta 2005 dovolil združitev pivovarn z obrazložitvijo, da nimajo nadzora nad trgovino. Le dva meseca kasneje je ta nadzor nastal, vendar z vidika prevzemne zakonodaje ponovno na sporen način in s sekundiranjem politike prek prodaje lastniških deležev v lasti Kada. V ozadju procesa je bilo – vrhunec nepreglednosti – »kaselc« podjetje Boška Šrota. Skratka, toliko nepravilnosti in kršitev osnovnih postulatov ekonomske svobode, da bi ob prodaji Mercatorja, ki bi vsaj delno omilila škodljive posledice nastale oligarhične tvorbe, pričakoval veliko olajšanje. Bila bi dokaz, da nadzorni organi v Sloveniji končno opravljajo svoje delo. Vendar ne! Prav nasprotno!