Zmeraj dvomim. To je konstanta, nenehno se porajajo vprašanja o tem, kaj je v tej predstavi novega, drugačnega, v čem se razlikuje od prejšnje predstave in na kakšen način boš to dosegel. Plesna predstava se rodi iz kolektivnega ustvarjanja, upoštevati moraš soavtorje – prav zato je izbor sodelavcev nadvse pomemben, temeljiti mora na medsebojnem zaupanju. Do tega zavedanja moraš prehoditi dolgo pot. Hkrati pa je treba obdržati nadzor nad procesom. Ne v smislu vertikalne hierarhije; nekdo sicer mora prevzeti odgovornost za celoto, toda v procesu mora dopustiti, da lahko vsak soustvarjalec doseže svoj maksimum. Kadar nastopi neka rutina, je to zelo slabo. Ves čas nastajanja te predstave sem se, recimo, spraševal, kaj bi rad in na kakšen način naj artikuliram svoje želje, da jih bodo sprejeli tudi sodelavci; da torej te želje ne bodo preveč zavezujoče, hkrati pa bodo natančno opredeljene. Sicer pa se mi zdi, da je takih priložnosti, kot je ta produkcija, zmeraj manj, zato sem že vse od začetka čutil neko odgovornost do sodelavcev in tudi zadovoljstvo, da lahko ustvarim malo večjo predstavo.Vas lahko tovrstna odgovornost preplaši?