Perović: Če bi bila edina omejitev finančna, bi arhitekti lahko projektirali tudi večja stanovanja. A nas poleg financ omejujejo precej fiksirani interni pravilniki, ki natančno določajo, kakšna kvadratura je predvidena za posamezen prostor v socialnem stanovanju. Prek teh omejitev ne smemo, tudi če se nam zdijo skrajno nesmiselne. S to težavo se sicer ne soočamo le pri socialni, pač pa tudi pri komercialni gradnji. V Ljubljani je praktično nemogoče zgraditi lofte, se pravi stanovanja s čim večjim volumnom, ki niso dokončana. Povsem drugače je na Nizozemskem, kjer je 95 odstotkov stanovanj zgrajenih 'kasko', kar pomeni, da imaš vhodna vrata v stanovanje in vertikalne jaške, vse ostalo pa je tabula rasa. Kupec torej sam zgradi predelne stene, izbere tlake, radiatorje, keramiko v kopalnici … Takega principa gradnje seveda ni mogoče uporabiti pri socialnih stanovanjih, ker ta niso lastniška, ampak najemniška, lahko pa ga uporabljajo pri vseh komercialnih stanovanjskih soseskah. Argumenta v prid 'kasko' stanovanj sta dva: prvič, da s tem poceniš stanovanja, saj zaključna dela predstavljajo najdražji del gradnje celotnega bloka, in drugič, da ljudem omogočiš oblikovanje stanovanja po njihovih lastnih potrebah in željah. Cilj je, da se zapolnijo različni cenovni razredi. Na žalost pri nas tak tip gradnje ni mogoč, ker zakonodaja določa, da moraš imeti tehnični pregled za celoten stanovanjski blok naenkrat. Sicer pa si niti ne predstavljam, kako bi takšna tabula rasa delovala v praksi. Verjetno bi stanovanja delali po dvajset let, poleg tega pa bi bila totalna štala, ker bi 120 ljudi v bloku vrtalo luknje ali brusilo parket ob vseh mogočih urah. Splošna kultura o tem, kdaj se takšni posegi lahko delajo, je namreč v Sloveniji na psu.