Železniški predor Karavanke, ki je prišel v zgodovino in svetovno strokovno literaturo kot ena najtežjih tras sploh, so končali z nekaj zamude, leto pozneje, kot so načrtovali, leta 1906. Predor je bil takrat osmi na svetu po dolžini. "Predor Karavanke," razlaga dr. Jakob Likar, profesor na oddelku za geotehnologijo in rudarstvo Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani, "so gradili po staroavstrijski metodi, ki je slonela na principu zgornjega in spodnjega rova, ki sta bila v zaledju povezana skozi vertikalne jaške. Na ta način so najprej razširili najprej zgornji del, potem pa spodnji del. To vse je bilo podprto z lesom, in ko je bil osnovni profil izdelan, so začeli z izvedbo notranje obloge iz betona od spodaj navzgor, tako da so gradnjo zaključili v temenu. Za prevoz so takrat uporabljali jamske vozičke na tirnicah in to je marsikje še danes v uporabi."