Jasmin, 43-letni zidar iz Bosne, se nekoliko vzravna na vegasti postelji in reče stoično: »Delam pač, kot delam. Nihče me ne sili, to je pač gradbeništvo.« Nagne se k stolu, ki služi kot odlagalna mizica, ugasne cigareto in pokaže svoje roke. »Zlate roke,« pravi zamišljeno in si jih ogleduje, medtem ko spet tone v napol ležeč položaj. »Ne boš verjela. Imam samo osem let osnove šole in te roke...« Jasmin ni obiskoval srednje šole, ker v kmečki družini z osmimi otroki za te stvari pač ni bilo denarja, se je pa zato hitro naučil zidati. Najprej je zgradil hišo enemu bratu, potem drugemu, tretjemu, četrtemu in na koncu še sebi ter, tako pravi, postal profesionalec.Ni prvič v Sloveniji, se pohvali. Tu je konec osemdesetih let prejšnjega stoletja služil vojsko, nato pa kot »profesionalec« v začetku devetdesetih skupaj z rojaki gradil novo krilo Narodne galerije. Hudomušno se nasmehne, kot bi se pravkar spomnil nekaj zabavnega. In reče: »Kakšno kazen smo morali plačati!« Zavoljo dovozne poti so, brez dovoljenja, seveda, posekali nekaj častitljivih tivolskih dreves in z žerjavom zrušili križ s pravoslavne cerkve... Potem je bil bajram. Bilo je leto 1991. Šef mu je rekel, naj ne hodi domov, ker se ne bo mogel vrniti, on pa je rekel, da mora proslaviti. Šef je imel prav. Naslednja štiri leta je namesto zidarske opreme Jasmin nosil puško. V Slovenijo se je vrnil pred dvema letoma. Preko kooperanta iz Cazina, ki novači moške za delo pri nas, zida na enem od SCT-jevih gradbišč. Kot številni pred in za njim je prišel zaradi golega preživetja. Jasmin je eden mnogih členov dolge verige delavcev, ki se že pol stoletja vije iz Bosne v Slovenijo. Če je ozemlje današnje Slovenije do začetka druge svetovne vojne sodilo med evropska območja z največjim odlivom ljudi, se je trend v šestdesetih letih prejšnjega stoletja dramatično obrnil. Takrat so se začeli k nam številčneje priseljevati pripadniki različnih narodnosti bivše Jugoslavije. Sredi sedemdesetih, ko je bil priliv najmočnejši, pa si je med vsemi republikami bivše Jugoslavije, ki so nas zalagale z rokami, prvo mesto dokončno utrdila Bosna in Hercegovina ter postala glavni zbiralnik delovne sile za Slovenijo.Delavci se bojijo govoriti Tako je ostalo vse do danes. Statistike so jasne. Lani je pri nas (legalno) delalo in bivalo skoraj 92.000 tujih delavcev, med njimi več kot polovica (dobrih 47.000) državljanov BiH. Po številčnosti jim sledijo Srbi (17.000), Makedonci (9000), Hrvati (6000), Kosovarji (5000) in drugi. Velika večina jih dela v sekundarnih dejavnostih, največ v gradbeništvu, nekaj v kovinarski industriji, izobražencev je le za vzorec. Po vstopu Slovenije v EU smo si sicer obetali več delovne sile iz vzhodne Evrope, pravi dr. Janez Malačič z Ekonomske fakultete, a se pričakovanja niso uresničila. Na strani delavcev so razlogi trije: slabe plače, slabi delovni in slabi življenjski pogoji.Četudi nizka, je plača vendarle več kot še enkrat višja, kot bi bila doma. Preživeti mora ženo, dva otroka in sebe, reče Jasmin, ko ga vprašam, ali se splača. V BiH vlada velika brezposelnost, po nekaterih podatkih od štirideset- do šestdesetodstotna. Ker morajo ljudje nekako preživeti, jih veliko dela na črno, drugi dobijo za krajša obdobja delo za določen čas, veliko, predvsem moških, pa odhaja, tako kot on, po zaslužek v tujino. Po nekaterih ocenah je denar, ki ga ti delavci prinesejo v BiH, enak 22 odstotkom tamkajšnjega BDP. Med brezposelnimi je ogromno žensk. Tudi Jasminova žena je doma. Obdeluje vrt, skrbi za kravo, ukvarja se z otrokoma in gospodinjstvom. Sam mora zdržati le še kakšnih pet let, zavzdihne, potem bo šel v pokoj in ji pomagal skrbeti za majhno kmetijo.Ko ga začnem spraševati o delovnih in življenjskih razmerah, ki jih je deležen pri nas, Jasmin previdno ponavlja, da je z delodajalcem zadovoljen, da ne dela preveč, da je soba v redu... Ima srečo, njegove stene niso plesnive, kot so pri sosedu, in, seveda, raje bi bil v sobi sam kot z dvema cimroma... Nič posebnega se mu ne zdi, da nima omare za shranjevanje hrane, da se edina miza v sobi šibi pod grmado cenenih živil, da mora obleke prati na roke in da ne ve natančno, koliko mu od plače »gazda« odškrne za posteljo... Se boji za službo, ga vprašam. Pravi, da ga ni strah.Zato pa se bojijo drugi. Bojijo se, da bodo, če bodo govorili z novinarji, morali nazaj domov. Trkam na vrata delavskega doma v Zalogu. »Raje ne bi.« »Kriza je.« »Vizum mi je potekel.« »Čakam na podaljšanje delovnega dovoljenja.« »Bojim se.« »Imam družino,« je le nekaj odgovorov delavcev na vprašanje, v kakšnih razmerah delajo in ali so zadovoljni z življenjskimi razmerami. Delodajalcem ni všeč, da se zadnje mesece po medijih rolajo zgodbe o bedi, v kateri delajo in bivajo ljudje, ki gradijo naša stanovanja in ceste.Ko stojim med vrati in hitim razlagati, čemu ga motim, mi Makedonec Refik, ki si za članek iz strahu za službo izposodi sorodnikovo ime, vendarle pomigne, naj vstopim. Kot vsi, pri katerih sem trkala, tudi on leži na postelji, kadi in gleda televizijo. Strašno je utrujen. Po različnih gradbiščih vzhodne Evrope se, gimnazijski maturant po izobrazbi, klati že osemnajst let. Tudi pri njih je bila številčna družina. Sedem otrok. Na fakulteto sta zaradi pomanjkanja denarja lahko šla le prva dva, drugi so se znašli po svoje. Sam se je priučil za zidarja in tesarja in odtlej gara po deset, dvanajst ali več ur na dan. »Ko je betonaža, delamo do dveh, treh ponoči. To je normalno. Beton je treba takoj uporabiti,« mi razlaga o razvpiti betonaži, priljubljeni tarči inšpektorjev za delo. Nemalokrat namreč podjetja, namesto da bi zagotovila nočno izmeno, v podaljšano delo silijo delavce, ki so na gradbiščih že od jutra...Tudi Refik dela za kooperanta, za nekega Makedonca, ki posreduje delavce podjetju SCT. Kliče ga »gazda«. Gazda je beseda, ki jo delavci izgovarjajo s strahospoštovanjem. Kot so ljudje nekoč izgovarjali besede Bog, Tito, partija... Skratka, gazda vse ve, gazda vse zna, gazda za vse poskrbi. Refik prostodušno reče, da ne ve, koliko mu gazda trga od plače za posteljo, potne stroške, malico... Govori se, da stane postelja 130 evrov na mesec. Na plačnem listu je vsakič druga številka... Ko mu torej gazda vse odšteje, dobi na koncu meseca okoli 500, 600 evrov. Tudi zato se vrača domov k ženi in dvema že skoraj odraslima hčerama le vsake tri mesece. Če bi odhajal pogosteje, ne bi skoraj nič prihranil. »Ženo itak zanima samo denar,« se zareži, ko ga vprašam, ali je težko živeti ločeno.Zapor brez rešetkKot večina drugih delavcev Refik slabo govori slovensko, saj z domačini skoraj nima stika. Ni še srečal gradbinca, ki bi bil Slovenec. Celo njegov šef je Bosanec in šefov šef tudi. Ko ima kaj prostega časa, kar je bolj redko, in če ni preveč utrujen, hodi po trgovinah in išče najcenejša živila. Če sta bila prej njegova drža in glas ležerna, se, ko beseda nanese na hrano, prvič iskreno razburi. Da so imeli delavci celo v Rusiji, kjer je prej delal, na gradbišču vedno dve topli malici, razloži, tu pa jim dajo pozimi le eno, kar je za njih, ki trdo delajo po osem, deset ur, daleč premalo. In ko pride domov ves utrujen in lačen, si mora še kuhati. Običajno si pripravi praženje iz čebule, krompirja in suhih pekočih feferonov, včasih pade vmes tudi kakšna klobasa. Z očmi poblisne proti mizi, na kateri med vrečami čebule in krompirja opazim plastenko, polno majhnih rdečih paprik. »Ženin pridelek z okenske police,« se nasmehne.V drugem delavskem domu, pravzaprav preurejeni večji hiši na robu Ljubljane, v kateri je dobesedno natlačenih 150 delavcev, fotoreporterju Luki Cjuhi ne dovolijo fotografirati. Tudi spraševati ne smeva. Po pregovarjanju nama vendarle uspe ujeti delček slike, pri čemer moram obljubiti, da ne bom napisala, kje sva to videla. Oskrbnik se boji, da bi ga delodajalec odpustil, če bi izvedel, da je sprejel novinarja. Kaj takega so mu strogo prepovedali. Pokaže nama eno sobo, druge lahko samo slutiva. Prvi vtis: zapor brez rešetk. In to precej slab. Na dvanajstih kvadratnih metrih štirje pogradi za osem ljudi. Na oknu rjuha, ki v večernih urah za silo zastira poglede od zunaj. Med pogradi slab meter prostora za hojo. Ena kopalnica in eno stranišče za petnajst delavcev, v mini kuhinji brez hladilnika, ki so si jo delavci sami za silo uredili, miza za dva... In kaj pravijo delavci, ko prvič pridejo? Najprej so šokirani, reče upravnik, potem se navadijo...Človek se vsega navadi, je stavek, ki ga v teh dneh pogosto slišim. Ponekod se morajo delavci navaditi tudi na bizaren hišni red. »So lažje in težje kršitve pravil. Glej, da ne boš v domu delal kakšnih pizdarij, da ne boš igral kart ali iger na srečo in da ne bom imel s tabo kakih drugih problemov. Prav tako ne smeš voziti tujcev v dom. Ne smeš piti niti prinašati pijače. Če se bo to zgodilo, boš moral nemudoma zapustiti dom. Prišel si delat, zato bodi kulturen in urejen.« To ni kakšen nov »kulturni« dopis Vegrada migrantskim delavcem, temveč monolog oskrbnika samskega doma podjetja Snaga, ki v legendarnem filmu Filipa Robarja - Dorina Ovni in mamuti, sagi o bosanskih delavcih v Sloveniji iz osemdesetih let, pouči Husa iz Bosne, kako naj se vede. Četudi je od tega minilo dvajset let, praksa danes ostaja podobna. Je za odraslega človeka lahko še kaj bolj ponižujočega od tega, da mu oskrbnik bivališča, v katerem živi, določa, kako naj živi, vprašam Armina Salihovića, aktivista inciative Nevidni delavci sveta (IWW) in bivšega gradbenega delavca, ki se v Socialnem centru Rog bori za pravice delavcev migrantov. Tudi on je, ironično, še nedavno živel v Snaginem samskem domu na Poljanski v Ljubljani. Našteje mi le nekaj cvetk tamkajšnjega hišnega reda: obiske si lahko imel samo do osmih zvečer, pa še to le, če so tvoji obiskovalci pri vratarju pustili osebne dokumente. Do desetih zvečer so morali prebivalci doma ugasniti vso glasbo, če je imel kdo punco, ta ni smela prespati pri njem, na njegovi postelji, za katero je plačeval 150 evrov na mesec... Še danes se mu ne zdi logično: takšne omejitve osebne svobode, tako zasoljena cena, pa še vso obleko in rjuhe si je moral prati na roke... Bivalni pogoji so za marsikaterega tujega delavca, ki pride v Slovenijo, prvi udarec, pravi politolog dr. Andrej Kurnik s Fakultete za družbene vede in aktivist IWW. S tem ko delodajalci delavce migrante pošljejo na obrobja mest v neke luknje in jih segregirajo, jim dajo jasno vedeti, da niso del tega okolja, da so tu zato, da delajo in molčijo. Aktivisti IWW so bili pred letom dni prvi, ki so začeli opozarjati na nemogoče življenjske razmere v nekaterih delavskih domovih. Morda so zaradi njih kakšen dom spet začeli ogrevati in drugega za silo uredili, a do bistvenih sprememb za zdaj ni prišlo. Antropologinja dr. Karmen Medica s koprske fakultete za humanistične študije redno obiskuje bivališča migrantskih delavcev in je vsakič znova neprijetno presenečena. Pred časom se je s sodelavci lotila analize socialne strukture in integracijskih strategij tujih delavcev v Sloveniji, vendar so po nekaj mesecih, ko so videli, v kakšnih nemogočih razmerah ti delavci živijo in delajo, osnovni cilj raziskave skrčili zgolj na anomalije. V bivališčih delavcev migrantov je doživela tako rekoč vse: ščurke, strgane in zapacane jogije, zanemarjeno posteljnino, do zadnjega kotička natrpane sobe, sobe brez oken, postelje v kleteh, domove brez enega samega hladilnika ali pralnega stroja, brez kuhinje, jedilnice, prostora za sušenje perila... Vsakršna bela tehnika je luksuz, poudari, če jo že imajo, so jo delavci najverjetneje pobrali na odpadu. Perilo praviloma drgnejo na roke. »Luksuzni« kvadratni meterKarmen Medica poudari, da ne želi posploševati, toda v vsem tem času še ni naletela na bivališče, za katerega bi lahko rekla, da je primer dobre prakse. »Ne bom pozabila kletne sobe brez okna v hiši na robu Ljubljane, kjer živijo Vegradovi delavci. Mislim, da jih je tam spalo šest na popolnoma zdelanih posteljah. Eden od njih je imel nad posteljo odtočno cev, v kateri je ves čas ropotalo in iz nje zaudarjalo. Delavci so imeli v tej sobi čevlje, tam so tudi jedli... Najbrž si ni težko predstavljati, kakšen zrak so dihali.« Še najbolj perverzna pa se ji zdi cena, ki jo tem delavcem za postelje trgajo »gazde«, pri čemer delavcem ta podatek pogosto kar zamolčijo. Preprosto ga ni na plačnem listu. Če primerjamo cene postelj tujih delavcev z najemniškimi stanovanji v Ljubljani, bi morala biti njihova bivališča luksuzna, pravi Goran Lukić iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije. Izračun je sicer posplošen, pa vendar: po podatkih Slonepa je bila najvišja povprečna cena najema enega kvadratnega metra stanovanja lani jeseni v Ljubljani približno 14 evrov. Delavec, ki ima zase v delavskih in podobnih domovih na voljo le nekaj kvadratnih metrov, recimo tri, pa zanje plačuje od 120 do 150 evrov, kar znese od 40 do 50 evrov na kvadratni meter. Tudi če odštejemo stroške za vodo, elektriko, odvoz smeti, je cena njegove postelje še vedno astronomska. Pri tem je treba vedeti, da imamo v Sloveniji vsega približno 47 registriranih samskih domov in celo vrsto neregistriranih stavb na neznanih lokacijah, ki jih za te namene oddajajo podjetni posamezniki. Po besedah Karmen Medica pogosto kar zaposleni v gradbenih firmah.Drugi udarec za migrantske delavce, ki jih naša država na podlagi kvotnega sistema praviloma usmerja na gradbišča, pa je delo. Tega je pogosto več in je plačano slabše, kot je bilo sprva dogovorjeno. Armin Salihović je pet let prebil na različnih Vegradovih gradbiščih, opravljal različna težka dela in si, še preden je dopolnil trideset let, uničil hrbtenico. Tako mi pojasni: »Ves čas so nas stiskali. Če smo za kakšno delo ocenili, da potrebujemo petnajst ljudi, jih je bilo na voljo največ deset. Vsako gradbišče bi moralo imeti žerjav. Naj povem, da sem dve leti delal brez žerjava. Vsa bremena, tudi dvestokilska, smo dvigali z rokami. Ajmo, smo rekli, štirje bomo pa že dvignili....Statistike inšpektorata za delo»Poleti smo redno delali dvanajst ur na dan, včasih tudi več.« Kaj pa nadzor, me zanima. Pouči me, da ima vsako gradbišče dve »šihtarici«, torej dva seznama opravljenih ur. Enega dejanskega, drugega za inšpekcijo. Ko so v podjetju, kjer je bil zaposlen, izvedeli, da je aktivist in da delavce poučuje o njihovih pravicah, so mu začeli groziti, nadaljuje Armin. Ker se ni poboljšal, so mu začeli izplačevati nižjo plačo – le 400 evrov na mesec. Nato so ga začeli premeščati z gradbišča na gradbišče, tako da je neko obdobje delal kar na petih. Naposled se je vendarle odločil, da odide, saj je izvedel, da bodo morali delavci zaradi krize določen nabor nadur opraviti brezplačno. Kar se mu je zdelo še bolj bizarno od tega, da jim je delodajalec že tako nadure plačeval slabše od rednih ur. Četudi je trenutno brez dela, bo Armin ostal. Ima osebno dovoljenje za tri leta, tu ima tudi punco. Po poklicu je mizar, nekoč je delal kot gozdni delavec, dve leti celo kot mesar, vozi lahko tudi tovornjak s priklopnikom... Marsikaj lahko dela, le na gradbišče se za nič na svetu ne bi vrnil. Medtem ko se pomenkujeva o pasteh tega težkega poklica, se nama pridruži njegov bratranec, prav tako aktivist IWW Mirnes Alikadić. Tudi on je trenutno brez službe. Kooperant, pri katerem je bil zaposlen, ga je odpustil, ker je o problematiki migrantskih delavcev govoril za televizijo. Dobra stran delodajalcev je, se strinjata bivša delavca, da zaposlujejo vse te ljudi, slaba pa, da jim ne omogočijo normalnih pogojev za delo in življenje. Tudi Mirnesova zgodba z gradbišča je svojevrsten nadrealizem. Po enem od štirih različnih »dogovorov«, ki jih je »sklenil« s kooperantom, ko je prihajal v Slovenijo, je bil na mesec prisiljen opraviti 220 delovnih ur. Šele potem mu je kooperant priznal nadure, ki so bile plačane za četrtino bolje od rednih (nekatera podjetja plačujejo nadure slabše od rednih ur). Ko je vprašal kooperanta, ali se mu bodo vse te ure in nadure štele v pokojninsko zavarovanje, mu je ta prepričljivo pritrdil, kar seveda ni bilo res. V resnici mu je zavarovanje plačeval le za štirideset ur tedensko. »Delali smo po 260, 280 ur mesečno, tisti najbolj zagnani celo 380. V kakšnem stanju smo bili, si lahko sami predstavljate.« Pri tem je zakon o delovnih razmerjih jasen: nadurno delo lahko traja največ 8 ur na teden, 20 ur na mesec in največ 180 ur na leto...Da je stanje na področju dela, kar zadeva migrantske delavce, vsaj tako alarmantno kot stanje na področju njihovega bivanja, opozarjajo vsi, ki se ukvarjajo s to problematiko. Razpon anomalij je izredno širok: od tega, da dobivajo delavci plače v kuverti, da jim delodajalci ne plačujejo socialnega in zdravstvenega zavarovanja, da jim izplačujejo zneske, nižje od minimalnih plač, da jih več let zapored zaposlujejo za določen čas, da jih na gradbiščih ne zavarujejo, da jim ne omogočijo odmorov, da jim kratijo pravico do dopusta in prostega časa, da jim nalagajo preveč dela, do tega, da delajo z njimi kot z živino in jih zjutraj vozijo na eno gradbišče, popoldne na drugo, naslednje jutro spet na tretje...Statistike inšpektorata za delo so nedvoumne: v gradbeništvu je število kršitev iz leta v leto večje. Delodajalci zakon najpogosteje kršijo, ko gre za delo čez predpisani delovni čas (kar pa je težko ugotoviti, saj nadure velikokrat določijo kar ustno) in neuporabo varnostne opreme. Ne gre za to, da bi bila varnostna oprema sama po sebi predraga, predraga je njena uporaba – delodajalci zahtevajo od delavcev takšno intenzivnost dela, pojasni glavni inšpektor za delo Borut Brezovar, da jih varnostna oprema pri taki hitrosti dela ovira in je zato ne uporabljajo. Tako v letu 2007 vsako četrto delovno mesto na višini ni bilo ustrezno zavarovano, vsega skupaj pa so inšpektorji na gradbiščih zabeležili več kot 820 kršitev predpisov s področja varnosti in zdravja pri delu. Posledica: vedno več nesreč s smrtnim izidom. Če inšpektorji ne bi bili kadrovsko tako močno podhranjeni (kar je morebiti bolje, meni Brezovar, kot če bi živeli v državi, kjer bi bila na vsakega prebivalca dva inšpektorja), bi bilo evidentiranih kršitev zagotovo še več. S 75 inšpektorji namreč zelo težko nadzirajo 1400 gradbišč, kolikor jih je v Sloveniji aktivnih v vsakem trenutku. Tako kot drugi državni uslužbenci, zadolženi za to področje, tudi on upa, da se bo stanje izboljšalo z zmanjšanjem priliva tuje delovne sile, kar pa zagotovo ni pravi način reševanja problema. Nenazadnje vsaki krizi spet sledi blaginja. Ne pozabimo, da je Slovenija v začetku 90. let močno zaostrila pogoje za zaposlovanje tujcev, ker je na tak način reševala vprašanje presežnih delavcev, že nekaj let pozneje pa so se kljub veliki brezposelnosti pokazale velike potrebe po tujih delavcih. Najlepše bi seveda bilo, se strinja glavni inšpektor, da bi se spremenila miselnost, da bi se naši delodajalci navzeli drobca protestantske etike, toda to bi bilo ob velikih dobičkih, ki se vrtijo v gradbeništvu, naivno pričakovati.Poberejo jim tudi denar za vizumeBorut Brezovar meni, da bi bilo krivično, če bi vsa gradbena podjetja metali v isti koš, pri čemer jemlje v bran predvsem večja. Po njegovih izkušnjah je največ zlorab delavcev v tistih majhnih podjetjih, ki so na repu gradbene verige. V zadnjih letih je gradbeni posel postal skrajno nepregleden, saj je v gradnjo nekega objekta vključenih toliko različnih podizvajalcev, da na koncu na gradbišču nihče več ne ve, za koga dejansko dela. Na samem dnu te kolone so običajno posredniki delovne sile, majhna podjetja brez prostorov, kapitala, redno zaposlenih, podjetja, ki so pri nas zgolj registrirana in včasih nimajo niti nabiralnika. Glavni inšpektor za delo se strinja, da je verižni sistem pisan na kožo velikih podjetij, ki si v primeru kršitev na strani kooperantov elegantno umijejo roje. Teh malih podjetij pa kazen tudi ne boli preveč, saj se na sceno kmalu vrnejo pri drugih vratih in z novim imenom. Država, ki podpira podjetniško svobodo, nadzora nad tovrstnimi podjetji praktično nima, si pa republiški zavod za zaposlovanje in nekateri delodajalci prizadevajo, da bi Slovenija vsaj z BiH končno podpisala sporazum o zaposlovanju, saj bi tako predpisala načine posredovanja delavcev, ki bi moralo potekati prek uradnih institucij. Zdaj je pot gradbenih delavcev v Slovenijo pogosto taka, da gradbeno podjetje pošlje poizvedbo po delovni sili na zavod za zaposlovanje v BiH, ta preveri pri našem zavodu, ali so kvote proste, potem pa, namesto da bi delodajalci prek zavodov urejali zaposlitev teh delavcev, vmes stopijo tako imenovani kooperanti (običajno gre za podjetja, registrirana v obeh državah). Ti potem pod svojimi pogoji zaposlijo delavce in jih pripeljejo v Slovenijo. Praviloma jim poberejo tudi denar za vizume in druge papirje, česar ne bi smeli storiti, saj pri nas te stroške nosi delodajalec. Po pogovorih z različnimi državnimi uslužbenci sodeč se država problema te nepregledne sive cone zaveda, a doslej ni storila nič, da bi jo preprečila. Za prav nič rožnate razmere, v katerih živijo in delajo delavci migranti, pri čemer gre najslabše prav gradbincem, vidijo različne strani, ki imajo tako ali drugače opraviti z njihovim svetom, različne krivce. Sindikati, inšpektorji in država menijo, da je epicenter vseh anomalij močno povečanje števila tujih delavcev v zadnjih nekaj letih, kar je posledica skokovite gospodarske rasti. Rešitev težav zato vidijo v delnem zaprtju trga za tujce (Slovenija naj bi jih letos zaradi recesije sprejela četrtino manj kot lani). Nevidni delavci sveta po drugi strani glavnega krivca za brezmejno izkoriščanje vidijo prav v sistemu kvot in vizumov, s katerim država ureja priliv delavcev iz tretjih držav. To, kar je vidno na prvi pogled in ima učinek takojšnjega šoka, slabi življenjske in delovne razmere torej, je po njihovem le vrh ledene gore, je pravzaprav že posledica. Tako je nadvse problematično že kanaliziranje omejenega števila tujcev v točno določene deficitarne poklice (gradbeništvo, kovinarstvo, komunala...) in za točno določeno časovno obdobje – večina delovnih in bivalnih dovoljenj je izdana za leto ali manj. Še huje je, poudarja Andrej Kurnik, da so vsa delovna dovoljenja znotraj kvote vezana na enega delodajalca, kar pomeni, da si delavec ne more poiskati dela pri drugem delodajalcu. Za nezadovoljne je edina pot pot domov. Da se pritožijo izredno redki, potrdi tudi inšpektor za delo. Večina jih raje potrpi in oddela svoje. Možnost za pridobitev osebnega delovnega dovoljenja, ki delavcu omogoča, da se lahko svobodno odloča, za koga bo delal in pod kakšnimi pogoji, imajo le tisti, ki jim uspe nepretrgano dve leti ostati pri enem delodajalcu. Kar pa ni tako enostavno in bo glede na to, da namerava naša država v prihodnje zaposlovati vedno več sezonskih delavcev, še težje. Letos dovoljenja za sezonsko delo izpolnjujejo že skoraj polovico letne kvote, ki znaša 24.000 dovoljenj. Zato se pri IWW zavzemajo za individualna delovna dovoljenja, za kar pa bi bilo treba spremeniti zakon o zaposlovanju in delu tujcev. A država tega za zdaj ni pripravljena storiti, smo izvedeli od Radivoja Radaka z ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Zakaj natančno, ni pojasnil.Je pa zato pojasnil Kurnik: ker je to dobro za posel, saj gradbena podjetja mastno služijo na hrbtih teh ljudi, ki so brez kakršnekoli politične moči, in ker je dobro za državo, ki lahko krasno kontrolira, filtrira in hierarhizira migracije. Vrh vsega pa še prihrani, saj te ljudi sistematično izključuje iz socialne države. Če pogledamo samo državljane BiH in Makedonije: četudi plačujejo prispevke in so pri nas zaposleni najmanj dvanajst mesecev, ob izgubi službe ne morejo dobiti denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, če pri nas nimajo stalnega bivališča. Tako določa bilateralni sporazum med Slovenijo in omenjenima državama. Najbrž je odveč razlagati, da izpadejo iz sistema denarne pomoči tudi doma... Delavec torej pri nas že davno ni več enak delavcu, pa čeprav zakonodaja to enakost načeloma zagotavlja. »Imel sem prijatelja Amirja,« reče zamišljeno Armin Salihović. »Večkrat sva se pogovarjala o resnih, življenjskih temah, pa mi je enkrat rekel: 'Veš, Armin, prej sem razmišljal, kako priti v Slovenijo, zdaj pa razmišljam samo še o tem, kako bi pobegnil.' Ko je prišel, je namreč mislil, da bo gradbeništvo samo prehodna rešitev, po letih garanja pa se je nenadoma zavedel, da je že v letih, da nima ničesar in da je vse, kar ima od življenja, le težaško delo.« P.S. Z vprašanji smo se obrnili na Vegrad, SCT, Kraški zidar in Primorje. Odgovorov do roka nismo dobili. O tem, ali so obravnavali problematiko tujih delavcev, zaposlenih v gradbeništvu, smo vprašali na Zbornici za gradbeništvo pri GZS. Sekretar Borut Gržinič je dejal, da ne, ker ne zaznavajo večjih anomalij. asmin, 43-letni zidar iz Bosne, se nekoliko vzravna na vegasti postelji in reče stoično: »Delam pač, kot delam. Nihče me ne sili, to je pač gradbeništvo.« Nagne se k stolu, ki služi kot odlagalna mizica, ugasne cigareto in pokaže svoje roke. »Zlate roke,« pravi zamišljeno in si jih ogleduje, medtem ko spet tone v napol ležeč položaj. »Ne boš verjela. Imam samo osem let osnove šole in te roke...«