gibanja ATTAC [Association pour une Taxation des Transactions financiéres pour L'Aide aux Citoyens] v svojem predavanju, ki ga je pripravil za barcelonski Center za sodobno kulturo decembra 1998, razlaga, da se ne bi smeli ukvarjati s trajnostjo stvari, temveč s trajnostjo funkcij, tako da bi nas ohranjanje trajnosti funkcij prisililo, da spremenimo tudi stvari same. Trajnost pa je v nekaterih pogledih tudi past, saj odpira vrata upanju, da je človeštvo zmožno popraviti negativne težnje zadnjih nekaj stoletij in spreobrniti mračnjaški odnos antroposfere do biosfere. To upanje izhaja iz našega kartezijanskega pogleda na svet, zaradi katerega verjamemo, da je edina škodljiva posledica zapoznele reakcije le slabšanje izhodiščne pozicije (da je napako, sicer z nekaj zamude, vendarle moč popraviti). To prepričanje je varljivo. V resnici je netrajnostni razvoj nepovratni proces, v katerem se izmenjujejo počasne premene in bliskovite spremembe, pogosto okrepljene z učinki povezovanja navidez neodvisnih pojavov. Ta pojav je podrobno opisan v poročilu inštituta Worldwatch o stanju sveta za leto 2000, kjer ga Chris Bright označi s pojmom »okoljska presenečenja«. Da bi lahko postali pozorni na spremembe biosfere, se moramo torej naučiti zaznati naslednje pojave: - prekinitve (nenadne spremembe teženj ali sicer utrjenih stanj); - sinergije (spremembe, pri katerih kombinacija različnih pojavov povzroči močnejši učinek od tistega, ki bi ga lahko pričakovali na podlagi seštevka učinkov vsakega pojava posebej); - neopažene težnje (skrite spremembe, ki lahko povzročijo ogromno škodo v okolju oziroma ustvarijo pogoje zanjo, preden jih sploh lahko opazimo); - domino učinke (spremembe določene sestavine sistema, ki sprožijo verižni proces spreminjanja drugih sestavin sistema); - začarane kroge (spremembe, ki se večajo kot posledica posledic).