Če upoštevamo to, se zastavlja vprašanje, ali ima vlada v Washingtonu dovolj razlogov, da bi si čestitala, ko ob največjih bankrotih v zgodovini - bankrotu neke države in bankrotu neke korporacije - ni niti s prstom mignila, da bi ta zloma preprečila ali vsaj ublažila. V težavah, kako naprej odplačevati okoli 142 milijard dolarjev zunajih dolgov, so Argentino spodili z okenca MMF prav takrat, ko so iz neekonomskih, vojaško-političnih razlogov za podobno bankrotirano Turčijo pripravili še enega iz vrste velikih »svežnjev« finančne pomoči. V Washingtonu pa niso niti s prstom mignili, ko so iz korporacije Enron potrkali na vladna vrata z namigom, da bi lahko težave tega podjetja kakor tudi verižne posledice za velik krog posojilodajalcev in poslovnih partnerjev po vsem planetu obravnavali tako, kakor so za časa prejšnje oblasti v Washingtonu obravnavali finančni zlom denarnega sklada Long Term Capital Management. Nič ni pomagalo niti, ko se je z istim namigom na Washington obrnil prejšnji finančni minister Robert Rubin, ki so ga do pred kratkim slavili kakor enega glavnih arhitektov najdaljšega obdobja gospodarskega vzpona v zgodovini države.