Te dni, tri leta po ustanovitvi APEC, pa v Auclandu na Novi Zelandiji, kjer so se zbrali voditelji teh držav, kot to redno počnejo že od leta 1993, niso točili šampanjca. Za kaj takega tudi ni bilo razloga: več nekdanjih pacifiških ekonomskih čudežev se pravzaprav še vedno komajda postavlja na noge po verižni seriji hudih finančnih kriz, ki so jih pretresale po zlomu, ki je leta 1997 prizadel Bangkok. Prav tako tudi za gospodarstva niso sklenili nikakršnega posla: večina teh držav ima večje skrbi in nujnejše opravke od tega, da bi razmišljale o nadaljnjem odpiranju svojih gospodarstev, pa tudi najpomembnejši državi v tej skupnosti tik pred volitvami očitno ni do tega, saj se frenetično povečuje njen primanjkljaj v izmenjavi s svetom. Gre seveda za Ameriko, katere oklevanje pri predstavitvi novih pobud je glede tega brez dvoma povezano tudi z dejstvom, da je Bill Clinton po dolgih desetletjih prvi ameriški predsednik, ki v nasprotju s svojimi predhodniki z drugimi državami nima pravice sklepati trgovinskih pogodb, ki jih kongres lahko potrdi ali zavrne, ne more pa jih spremeniti.