Nič slabega v principu, seveda če se bo ta vozel razpletal na opisani način. Mnogi ekonomisti upravičeno mislijo, da so japonske oblasti in banke državi po nepotrebnem napravile večjo škodo, ker se skoraj celo desetletje obotavljajo razčistiti s to dediščino. Medtem ko so upale, da se bodo premoženjske vrednosti dvignile, so se stvari slabšale naprej. Nedvomno je primer pametnejšega ravnanja z istim problemom Washington, ki se je spopadel z verižno serijo bankrotov ameriških hranilnic (res da je Washington pred tem k tem bankrotom prispeval, toda to je druga tema); državna organizacija je prevzela razprodajo premoženja teh hranilnic po ceni, ki jo je bil trg pripravljen plačati. Mnogi so takrat seveda napravili odlične posle, take, kakršne zdaj sklepajo po Aziji. Vendar je res tudi, da so jo ameriški davčni obvezniki v primeru te verižne reakcije bankrotov odnesli mnogo bolje, kot se je kdorkoli nadejal: plačali niso več kot tretjino cene, ki so jo svoj čas podcenjevali na 400 do 500 milijard dolarjev.