Problem je v tem, da so nekateri analitiki brskali po starih zapiskih s sej centralne banke in tako ugotovili, kaj je v določenem času to vodstvo v resnici mislilo o samem stanju in o tem, kaj bi bilo treba storiti. Nekatere od ugotovitev so malone šokantne, zlasti v razmerah, ko je verižna serija škandalov močno omajala prepričanje, da je vse tisto, kar korporacije sporočajo o sebi, resnično. Tako je, denimo, za obdobje, v katerem sta vodstvo centralne banke in njen predsednik javnosti ponavljala, da ni načina - razen naknadno - na katerega bi lahko ugotovili, ali ima borza opravka z balonom, iz teh zapisnikov jasno razvidno, da so bili jeseni 1996 za zaprtimi vrati zelo zaskrbljeni prav zaradi napihovanja balona. Za zaprtimi vrati in v javnosti so tako povsem različno govorili o upravičenosti ukrepa, v okviru katerega bi pri nakupovanju finančnega premoženja na kredit zahtevali večjo udeležbo vlagatelja. Iz zapisnika je razvidno, da je Alan Greenspan med sestankom na vrhu o tem ukrepu govoril kot o »zanesljivem sredstvu, s katerim bi se lahko rešili balona«. Hkrati pa je predsednik centralne banke v javnosti ta isti ukrep razglašal za »anahronizem« oziroma za ukrep, s katerim se menda ne da ničesar doseči. V začetku leta 2000 je v kongresu dobesedno izjavil: »Zahteva, da vlagatelj ob izposojenem investira več svojega denarja, nima nikakršne zveze cenami delnic.«