Ko sta prišla do njega, se je v hčerki porodilo izredno sočutje. Ob njegovem nemem obrazu ji je v prsih nekaj vztrepetalo. Očistila in obvezala mu je rane, gonjačem pa velela, naj ga naložijo na njenega konja. Ob nežnem negovanju v razkošni grajski sobi, daleč na Koroškem se je Jernej prebudil iz nezavesti in pred seboj zagledal svojo rešiteljico. Ob pogledu nanjo je bil prepričan, da stoji pred njim eno tistih lepih bitij, o katerih je tolikokrat sanjal in zaradi katerih se je podal v tako nevarno plezanje. V trenutku je bil prepričan, da se mu je izpolnila njegova največja želja, videti to lepoto in dobroto. Vse njegove velike želje in sanje so postale resničnost. Takoj ko je v tej veliki sreči za silo okreval, je neopazno odšel še po svojo mamo in jo pripeljal k sebi na grad. Jernej se je z lepo grofovo hčerko kmalu nato poročil. Štorklje pa so jima pridno nosile otroke, za katerih zdravje in lepo vzgojo je skrbela Jernejeva mama, ki je tudi na gradu zaslovela s svojimi zdravili.