Začelo se je s knjigo Darje Boben Bardutzky Kurja šola, mačja šola, o kateri smo februarja govorili na večeru v kavarni Union v Ljubljani. Obiskovalcev se je trlo, in ko so dobili besedo, ni bilo ne konca ne kraja zgodb o šoli; morala sem jih prekiniti, ni bilo več časa na razpolago. A sem tiho v sebi rekla, da velja pogovor o tako žgoči temi nadaljevati, s temi sogovorniki (avtorica, dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič in Viljem Ščuka) in še s kom, ki šole ne bo kritiziral, temveč predlagal nove koncepte, modele, izzive … Vznemirilo me je imenovanje skupine strokovnjakov za pripravo Bele knjige o šoli, v kateri sem našla imena, ki so sodelovala že v prejšnjih reformah ter vzpostavila tekmovalno šolo z borbo za točke in ne za pravo znanje; a zdaj bodo pa ti isti ‘reševali’, kar so sami zakuhali? Spodbudil me je spomin na leto 2000, ko smo pri 15. rojstni dan praznujoči reviji ONA postavili Žensko vlado v senci, v kateri sem na predlog tisoč bralk prevzela mesto ministrice za kulturo in šolstvo. Moje geslo je bilo isto, ki ga ponavljam, že odkar vem zase: Kultura in prosveta, to naša bo osveta! In koncept tudi: Hočemo šolo, ki bo učila za življenje, ne pa pridelovala pridnih in ubogljivih otrok! Ti se učijo brezštevilne nepomembne podatke na pamet, z njimi se doma sekirajo še starši in inštruktorji, kajti šola kot da se je iz šolskih stavb preselila v domove, kjer po končanem pouku traja in traja. Ukinimo točkovanje, ki vzgaja za tekmovanje in ne za solidarnost, kar naj bo osnovna vrednota šole za skupnost, za MI in ne za egocentrični JAZ. V kratkem času smo na uredništvu zbrali več kot tri tisoč podpisov zoper točkovanje, jih predali takratnemu ministru dr. Šturmu, ta je točkovanje nemudoma ukinil, a se je kmalu zamenjala oblast in uvedla nazaj, česar mi nismo hoteli. In tudi dandanes nočemo, kot je pokazala torkova razprava.