Prvo zbirko Večer pred praznikom (1962) je pesnik nekako zatajil, pravzaprav je dve ali tri pesmi uvrstil v drugo - Stiska jezika (1965). Iz nje jih je v Dihindih sprejel deset. Prva Kamen (s črnimi sencami in črnimi solzami) je blizu D. Zajcu. Našlo bi se tudi kaj sorodnega G. Strniši, vendar je ta ne samo po obliki, tudi po drugačni izrabi raznovrstne mitologije in stvarnejši dikciji čisto drugačen in samosvoj. Jedro izbora tvorijo bolj ali manj pravilni soneti iz Štukatur in Palimpsestov. V primerjavi z drugimi sonetisti je Grafenauer najbolj hermetičen, celo V. Taufer je manj težaven, da o hudomušnem Jesihu ne govorimo. Prosti verz v elegijah ne pomaga k lažji berljivosti. V Odtistih so pretežno petkitične štirivrstičnice. Zadnja v Dihindihu se konča z retoričnim vprašanjem: "z večno živimi drobci smrti v sebi/ nedosegljivi Bog, in v meni s presežno milostjo obkroženi Nikjer/ Tu-biti, je ujazen v Sem?" Pesnik se sprašuje o svoji identiteti v breztemeljnem svetu. Tako filozofsko podloženi liriki ustreza poseben jezik, razgradnja besed, pogosti miselni prestopi, paradoksi, tujke, citatne besede in sintagme, da o drugem ne govorim. Hvaležna snov za specialne študije. Pogosti vprašaji utegnejo bralcu sugerirati negotovost in nemoč besede, ki se izide v molk, izbris, nič. Pesnik se niču upira z vztrajnim vrtanjem v brezkončne nanose pojmov in problemov. Morda je tudi zaradi tega v njegovih pesmih pogosta beseda koliko, beseda čudenja.