Ste bili kdaj na jadranskem otoku pozimi? Če ne znate uživati v malih stvareh, kot so karte, športne stave, kava, časopisi, TV, zavijanje vetra, opazovanje leta ptice, mižanje v bledo sonce in v podobnih intimnostih, h katerim se mora osebek ob pomanjkanju drugih programov zateči, zato da se ne sooči zgolj s silo gravitacije, ki ga neusmiljeno navdaja z občutkom deterministične prikovanosti na nekaj kvadratnih metrov usojene mu bivalne površine, ste nasrkali. Stvari so se obrnile. V pozimi opustelih obmorskih mestih se je številčnost življa postokratila in primorcem se zdaj vsako uro, vsak dan, vsak večer dogajajo korzi, promenade, diskoteke, zabave, norišnice. Verjetno tako zelo, da se niti nimajo časa spomniti napisati kako kartico onim hrvaškim rokerjem, ki so se letošnjo zimo šli akcijo oživljanja puščobne otoškosti in izvedli nekaj humanitarnih gostovanj, z namenom pomagati svojim osamljenim sobratom, zdaj pa bržkone brcajo prazne konzerve po razbeljenem asfaltu svojih opustelih mest. Opustelih, kot je postala Ljubljana, v kateri bendi, ki vsak večer igrajo pred Pločnikom, delujejo kot poskus iskanja znakov življenja na žili z najšibkejšim pulzom. Da ne gre zgolj za neki subjektivni vtis pisca teh vrstic, potrjujejo večeri na gradu oziroma kino na prostem, ki so se ga mestne kulturno-filmske ustanove pohvalno domislile v tem tednu. Prvič pohvalno zato, ker kina na prostem v tem mestu ni bilo že dolgo. Redno delujočega, recimo tistega, ki je stal tam, kjer stoji zdaj Plava laguna, se tako ali tako spomnijo samo najstarejši. Menda je bilo prikazovanje filmov na vrtu Ria pred leti zadnji tovrstni poskus, ki pa je, če spomin ne vara, trajal vsega eno poletje. Drugič pa zato, ker so predstave na hribu popoln zadetek. Sobotna projekcija filma Maratonci tečejo častni krog je bila razprodana, kar pomeni, da si je film ogledalo približno 650 ljudi. Številka je toliko bolj spoštovanja vredna, če upoštevamo, da gre za film, ki ga je večina v publiki videla od tri- do desetkrat, hkrati pa je to številka, ki daje vedeti, kako zelo nam je dolgčas oziroma se v teh dneh nimamo kam dati, tako da predstava na gradu deluje kot skupinska terapija za ujetnike tega mesta. Še dober teden do začetka Trnfesta! Uf!