In katere resnične zgodbe iz življenja, ki se je obilno razmikalo navzven, v kulturo in politiko, da bi se zdaj, v osmem desetletju, zgostilo v trezen avtobiografski samopremislek, smo slišali? Slišali smo zgodbo o dečku, ki gre z očetom bos v Trst, da bi tam spoznal zaničevanje Italijanov, kolikor ga še ni na domači gmajni. Zgodbo o prstanu na škofovski roki, ki je kmečki mladenič, čeprav semeniščnik, ni zmogel poljubiti. Pa zgodbo o mladem esesovcu, ki je v njem, enako mladem Zlobcu, za zmeraj utrdil spoznanje, da je človek moralno komplicirana reč. Slišali smo »barvito miniaturko« o Janši, Bavčarju in Kacinu - s tiste »zgodovinske nočne seje«. »Katere že?« se je vprašal Zlobec, ki se je v kratkem času po usodnih dogodkih dokopal do pametne distance tudi zato, ker je po naravi eden tistih razumnih skeptikov, ki si ne dovolijo zanosnega strmoglavljenja v zgodovino. Tako njegovo lastnost je pokazal tudi spomin na srbski večer na gradu Zemono, na Beograd in Čosića. Zlobec je odlomke iz romana opremljal s svojimi pesmimi; ob sedanjih dogodkih na Kosovu je dejal, da v vseh svojih zbirkah ne najde take, ki bi bila primerna.