Kadar na večer življenja brala boš iz knjige te, koliko spominov sladkih božalo ti bo srce. Znanci, znanke iz mladosti stopijo pred tvoj obraz kakor živi in med njimi morda stopim tudi jaz. In pred vsakim imenom čustven izliv v spomin, ne pozabi me, spomni se name … Milka se je znala človeku približati. Primaknila se je čisto k meni, najina nosova sta se skoraj dotikala, zazrla se mi je globoko v oči, glas je znižala v pridušen šepet, z levico se je rahlo dotaknila mojega desnega komolca, z desnico pa je počasi vrtela zgornji gumb na mojem plašču. Dala mi je vedeti, da se mi niti ne sanja, koga vse najdeš na učiteljevih skicah in platnih. Tainta je narisana z neko skrivnostno tančico čez obraz, a jo spoznaš po očeh, tointo je upodobil z globoko spuščeno naramnico, da se skoraj vse vidi …, to bi bil mož vesel, če bi sliko prinesla domov, teinte skoraj ne bi prepoznala, ker jo je našemil v neko haremsko plesalko ali kaj … Še vedno sem se poglabljala v svojo spominsko knjigo. Nikoli nisem razvozlala, čemu mi je soseda, starejša učiteljica, napisala z drobno lepopisno pisavo: Ostani, dete, to, kar si, nikar za nami v leta! Kaj v njih se ti obeta? Le prah, ki nas duši. Tudi besede naše razredničarke: … naj te ne premami svet, kajti velikokrat ti bode strupa dala prav tista roka, ki ponuja cvet, niso vedre. So pa zato prave cvetke zapisi mojih sošolcev, razboritih fantov, ni kaj! Slavko je upodobil sključenega starčka z debelo popotno palico v roki, ob rob pa je z neenakomerno velikimi črkami nakracal: Hodi previdno po poti, ker ne veš, kaj te čaka! Mirka je malo zaneslo, čez celo stran je namalal ogromen handžar z gro-