V letih, ko je še učil, se je kot profesor moralne teologije osredotočil na vest, in tudi iz njegovega poslovilnega pisma ob upokojitvi, prav iz odlomka, ki smo ga navedli v uvodu, je videti, da si je – kot toliko ljudi, ki so (skorajda) brez greha – ves čas izpraševal vest. V večeru življenja je naprej nenehno razmišljal o vojnah, trpljenju in lakoti, o neskončnih sporih in spopadih, nepoštenosti, tudi o težkem prehodu iz nekdanjega režima v pravo demokracijo.