Kaj je bila moja najljubša igrača v rosni mladosti, se ne spomnim. Spomnim pa se otroštva v osnovni šoli, ko sem zelo rad streljal z zračno puško. Otroci smo se zbrali v kletnih prostorih in na vrata nalepili tarčo. Ne vem, kakšni so moji rezultati, vendar se mi je zdelo nekaj imenitnega. Starši za te moje aktivnosti niso vedeli, drugače bi mi takoj prepovedali. Pozneje smo streljali zunaj na dvorišču in v gozdu, vendar brez določenih ciljev. No, ko pa so nekega mojega dobrega prijatelja ustrelili v vrat in so ga morali operirati, sem puško zasovražil. Tudi meni bi se lahko kaj takega zgodilo. Še bolj pa sem zasovražil orožje v vojski. Cel vojaški rok sem imel puškomitraljez. Moral sem ga nositi ne glede na to, da sem streljal v resnici samo dvakrat. Zdaj pa, ko spremljam že sedem let te nesmiselne vojne, bi želel, da orožje nikoli ne bi iznašli in bi se tepli le z besedami. Vendar žal, žal, tega ne bom doživel. NN