Izvedela sem tudi, da je Holzer lovec, kar podrobno piše v omenjeni knjigi: »Od otroških let dalje sem se navduševal nad lovom. Magično me je privlačil vsak lovec z orožjem in vsaka divjad. Leta 1960 sem opravil lovski izpit. Z veseljem in navdušenjem sem se pridružil krajevni skupnosti lovcev.« Holzer ima tudi lovsko področje oz. lovišče, kjer sprejema lovce, da streljajo na živali in v knjigi opisuje več lovskih dogodkov: »Lovci, ki sem jih večkrat spremljal kot vodja lova, so večkrat nenamerno ustrelili. En tak strel je šel skozi moj klobuk, drug je oplazil moje levo uho. Da sem goste, ki so me skoraj spravili na drugo stran, takoj pregnal s kmetije in poslal domov, lahko vsak razume. Drugim zbiralcem trofej sem moral služiti ne le kot vodja lova, ampak predvsem kot strelec. Vedno mi bilo zelo neprijetno, če sem moral takemu »lovcu« nato slovesno izročiti zeleno vejico kot znamenje uplenitve boljše, velike divjadi in mu zaželeti lovsko srečo. Spominjam se nekega akademika iz Nemčije, ki je šel z mano na lov na srnjaka. Ko je bil želeni srnjak končno v primerni strelni razdalji, mi je gost prišepnil: »Vi ga ustrelite namesto mene, gospod Holzer, gozd molči, jaz pa bom plačal.« Rečeno, storjeno. Srnjak je ob strelu padel, toda nato je poleg mene počilo še dvakrat. Moj gost je ustrelil v tla iz visoke preže, tesno ob meni. Vprašal sem ga zakaj strelja, če srnjak že leži. »Ah, veste, gospod Holzer, moja žena vselej pogleda v cev.« S tem je želel povedati, da njegova žena vedno po lovskem uspehu preveri ali so na puškini cevi sledi smodnika. Ko sva prišla k nam domov, je zares natančno pregledala moževo orožje. Celo meni je postavila mučno vprašanje ali je njen mož zares uplenil srnjaka.« Ob tej zgodbi bi dodala, da je žalostno, da celo nekatere ženske podpirajo terorizem nad živalmi v gozdovih.