Lahko poveste več? Glavni junak je mlad, pustolovski Rom, znan nasilnež in alkoholik, ki malo dela, malo krade, ima avto in brzostrelko znamke kalašnikov. Ker je bil nasilen do žene, je ta vzela otroka in ga zapustila. Zatekla se je k svojim staršem. On gre za njo in zahteva, naj se vrne. Ker žena noče, pride do vpitja in zmerjanja, nakar Rom potegne kalašnikov in z njim ustrelil v tla, vendar se krogla odbije v tastovo nogo. Tašča in žena v zrak, vpitje, sosedje kličejo policijo, Rom pa maha s kalašnikovim in grozi, da bo vse pobil. Jok, stok, kričanje, nakar storilec pobegne v hosto vedoč, da bo najebal. Skrije se v gozdu in se tolaži, da bo že nekako preživel. Vendar ga policija izsledi. Vidijo ga, kako sedi na hlodih, zamišljen, najbrž sestradan, s kalašnikovim ob nogah. Obkolijo ga in po megafonu pozovejo, naj se preda. Rom zagrabi kalašnikov in začne streljati. Seveda nič ne zadene. Policisti gredo v zaklon, pokličejo pomoč in takrat se komandir enote domisli, da bi lahko zadevo rešili drugače. In pokličejo – Bojana Tudijo. Bojan ima namreč občasno za policiste predavanja o Romih. In res, Bojan pride in v petnajstih minutah reši situacijo, pripelje Roma in preda policiji brzostrelko. Je kakšen medij omenil Bojana, ki je najbrž rešil življenje kakšnemu policistu in nedvomno tudi tistemu noremu Romu? Ne. Da bi bila ironija še večja, nekaj tednov zatem pride v Slovenijo hrvaški bombaš, ki ga policija zajame že na meji, vendar naredijo mediji okrog tega cel cirkus. Policist, ki razoroži bombaša, dobi nagrado in medijsko pozornost. Kaj pa naš Rom Bojan? Nič, čeprav je v tistem gozdu nesel glavo na pladnju. Letos je bila ena glavnih medijskih tem rov Barbara. Vi ste tam snemali že pred dvajsetimi leti, ko ste raziskovali temo o povojnih pobojih. Kakšni so bili občutki, ko ste hodili po rovu?V glavnem smo bili vsi osupli, pretreseni in hkrati napeti, ker smo odkrivali nekaj, kar je bilo več desetletij očem skrito. Pridemo v rov, pa vidimo s krvjo narisane znake, križ in podobne zadeve, ali pa gremo v Rog in odkrijemo Krenovo brezno. Sam sem bil predebel in zato nisem mogel noter, se je pa v brezno spustil jamar. Ko je prišel ven, sem ga fotografiral in ovekovečil podobo prebledelega in zgroženega človeka z očmi, ki so videle cele plasti zasutih kosti in lobanj. Zatem smo v brezno spustili snemalca, da je posnel nekaj teh grozljivih prizorov. Vendar se nikoli nisem imel za odkritelja teh kosti. To so postali drugi, neki komisarji in strokovnjaki za poboje.Ko ste se leta 1989 lotili filma o povojnih pobojih Rogenrol ali Za resnični konec vojne, večina slovenske javnosti še ni vedela za obsežnost in metodo povojnih pobojev, o tem se je bolj ali manj še vedno govorilo v ožjih intelektualnih krogih. Zakaj vas je tema tako prevzela? Nenazadnje ste sin očeta, ki se je boril v NOB. Nismo bili vsi sinovi partizanov tako blazno indoktrinirani. Sam sem bil od nekdaj upornik. V šestdesetih letih sem bil ustanovitelj skupine Pro et contra, ki je poleg Perspektiv ena redkih v Sloveniji delovala na način osvobojene demokratične enote. Kot tak sem verjetno razvil neko čuječnost in zaznal, da je bila po vojni storjena velika krivica. Naša skupina je dobro vedela za povojne poboje, o tem, kaj se je dogajalo, pa nam je neki večer v gostilni pri Košaku pripovedoval Edvard Kocbek. To je bilo še pred tistim znamenitim intervjujem, ki ga je dal Pahorju in Rebuli. Je bil Rogenrol eden težjih projektov?Ogromno je bilo enega štrapaca, pa težke zgodbe, zelo so se me dotaknile. Ljudje, ki se jim je med tisočimi trupel uspelo golim, pretepenim, premraženim, poškodovanim, popolnoma sestradanim rešiti iz jam. Je bil pa to čas, ko je nekatere ljudi pri nas začela peči vest in so začeli o tem govoriti in pisati. Recimo Žajdela in Roman Leljak v Sloveniji. V Beogradu sem odkril Sima Dubajiča, ki je moral na ukaz nadrejenih organizirati poboje v Rogu in je bil zaradi spreobrnitve k pravi veri pripravljen govoriti popolnoma odkrito in naravnost. Najbrž konec osemdesetih še vedno ni bilo prav posebej zaželeno brskati po teh jamah.