Mr. Kitzelstein, moja kazen me ni zadela preprosto tako - ne, najprej smo razpravljali! Povsem odprto in v moji prisotnosti! In kontroverzno! In tako obširno! Kje je tu samovolja? Pri toliki vestnosti mi ni preostalo nič drugega, kot da sem si njune obtožbe vzel k srcu. Posebno ker je šlo za resno zadevo - zaklepanje stanovanja. Končno obstajajo vlomilci! Ti neobriti, maskirani možje z žepno svetilko in velikanskim obročem s ključi, ki povsod kradejo zlate svečnike! To je bilo že dovolj strašno, ampak take vrste ljudje so se mi zdeli še bolj grozljivi zato, ker vlamljajo, čeprav je vlom zakonsko prepovedan! Kakšni ljudje so to, ki se ne ustrašijo niti zakona! Jaz se počutim zasačenega, že če pogledam znak za prepoved! Skupaj sem trikrat padel na vozniškem izpitu, ker se me je zmeraj polotila panika, ko me je od daleč pozdravljal znak Dovoz prepovedan!, in ko mi je mati s pomočjo napisa "Starši odgovarjajo za svoje otroke" približala ferplej kavsanja, me je tako pretreslo, da sem bil naslednja štiri leta praktično impotenten. Če grem pri rdeči luči čez križišče, čakam na to, da me bo kakšen ostrostrelec ustrelil v hrbet - ni mi videti, da bi bil človek, ki se ne boji zakona! Ampak ti vlomilci! Anarhisti, ki so - treba je računati na najhujše - po možnosti še tetovirani! Kdor je tako kot jaz preveč pozabljiv, da bi zaklenil stanovanje, lahko te kreature takoj povabi domov! Edina tolažba je bil kare na drugi strani ceste, ministrstvo za državno varnost. Kje je mogoče v neki državi živeti varno, če ne nasproti ministrstva za državno varnost? Bil sem majhen fant in bal sem se črnega moža, vendar nisem stanoval v temačnem gozdu, temveč na vso srečo na dogledu ministrstva, ki se posveča varnosti države. V skrajnem primeru bom klical na pomoč in državna varnost me bo slišala in mi pomagala. Preteči so morala leta, da sem o tem razmišljal drugače, ampak sprva je bilo zares tako, da sem državno varnost oboževal kot velikega anonimnega zaščitnika. Pri tako velikem strahu pred vlomilci se je tudi meni zdelo neodpustljivo, če sem pozabil zakleniti stanovanje. In ker se je tudi meni samemu to zdelo neodpustljivo, so me zmeraj zadele samo pravične kazni; tako ali tako je obstajala samo ena vrsta kazni: Eno uro sem moral sedeti na stolu sredi sobe in premišljevati o tem, s čim sem ga polomil. Enkrat, ko sem prišel domov kasneje, kot pa je bilo dovoljeno, je bilo drugače in sem bil kaznovan s spontano prepovedjo vstopa v stanovanje, kar je pomenilo, da sem dvajset minut moral prečepeti na hodniku (in premišljevati o tem, kaj sem storil napak). Prosim vas, nikdar nisem bil tepen in nikdar nista kričala name, in celo takrat, ko naj bi bil kaznovan, sta morala moja starša kot pri vsakem porotniškem procesu priti do enoglasne sodbe, kar včasih sploh ni bilo tako lahko.