Iztrebljevalec nosi dva obraza: Scottovo spektakularno vizijo mračne prihodnosti in scenaristično nadgradnjo Dickovega romana. Fancherjevi in Peoplesovi dodatki prinašajo lucidni komentar ekoloških vprašanj prihodnosti in problema prenaseljenosti, ohranjajo bistvo razmerja med človekom in replikanti ter poudarjajo etnično raznolikost losangeleškega antiutopičnega megapolisa leta 2019, s čimer sta – hote ali nehote – Scottu pomagala zamisliti urbano podobo »spodnjega« Los Angelesa, utripa prenatrpanih ulic, katerih dizajn temelji na orientalski ikonografiji. Fancher (in v drugi fazi Peoples) sta brez dvoma obogatila Dickovo predlogo, vključno s kristološkimi in mitološkimi poudarki (predvsem skozi Battyjev lik, njegovim srečanjem s Stvarnikom, ojdipsko eksekucijo očeta, motivom križanega …) ter obračanjem formulaičnih žanrskih konstant. Deckard je samo navidez mačistični, hard boiled detektiv in eksekutor, v resnici je njegova (ne)učinkovitost popoln poklicni poraz; od štirih replikantov na begu lastnoročno »upokoji« le dve ženski, od teh eno ustreli v hrbet. Prvega moškega replikanta ustreli Rachael, drugi pred njegovimi očmi umre, ker se mu je iztekel rok trajanja. In prav okrog Battyjeve smrti, enega najbolj liričnih momentov sodobnega filma, so se spletale mnoge špekulacije glede avtorstva. Znameniti Battyjev monolog, ki ga replikant sklene z besedami »all these moments will be lost in time … like tears in rain … time to die« ( »Vsi ti trenutki bodo izginili v času – kot solze v dežju. Čas je za smrt« ), je ob štirih zjutraj, uro pred snemanjem prizora, v resnici spisal Rutger Hauer, saj se mu je zdel monolog iz scenarija obupno tehničen ( »I've felt wind in my hair, riding test boats off the black galaxies and seen an attack fleet burn like a match …« ), neživljenjski in v popolnem nesorazmerju s sporočilom filma.