Okrog tretje ure popoldne septembra, ko je nivo vode najnižji, pripluje do naju velik drevak s štirimi Čamasi. Prepovem jim vstop v omočje podjetja Bolital, pri katerem sva bila gozdna čuvaja. Lepo jim pojasnim, da je kakšen kilometer nižje en čudovit tolmun, poln rib. To je bilo tudi res. V tistem tolmunu se je zbiralo mnogo vrst rib, posebno ponoči. Dogovorimo se, da se dobimo pri tolmunu okoli šeste ure popoldne, ker sva se morala po radijskem oddajniku javiti podjetju. Po javljanju na podjetje se z drevakom spustiva po rečici navzdol. Leo pustim, da krmari, sam pa se pripravim na druge živali, ki bi prišle pit vodo. Najprej naletiva na kapibare, a so bile vse prestare, nobenega mladiča. Kmalu odstrelim par puranov in eno opico za vabo. Pred velikim tolmunom prečka rečico trop pekarijev (pujsov). Ko se spravijo na drugi breg, odstrelim najmanjšega. Hitro pristaneva in ga vrževa v drevak. Tudi nižje pod nama pade nekaj strelov. Po strelih sem vedel, da se Čamasi zadržujejo na desni strani Enapurere. Ko prideva oz. pripljujeva do njih, samo odkimajo. Ni jim uspelo upleniti niti enega pekarija, a so ujeli že kar nekaj rib, toda manjših, do 5 kg. Žalostno odkimavajo z glavo, kot bi hoteli povedati, da sem jih poslal na napačen kraj. Ker je bil pujsek manjši, vodji naročim, naj ga na ognju takoj pripravijo, da bomo imeli ponoči kaj za jesti. Eden od njih ga takoj na ognju »ošupa«, ga razpre, in položi na sveže palmine palice nad žerjavico. Podelim jim nekaj listov koke in opičjega mesa za ribolov. Ta čas, ko se je pujsek blago cvrl na žerjavici, se postavimo eden zraven drugega in začnemo z prvimi meti. Ribiška vrvica je pri vseh debela 2 mm. Prvo lepo ribo, kot ponavadi, ko sva lovila skupaj, seveda zapne Lea. Riba pintado in vsaj 15 kg. Sam pri večini metov ujamem samo velike piranhe do 50 cm. Počakam do mraka, ko se bodo pojavile večje ribe, vrsta soma. Ko se zmrači, začnemo en za drugim vleči pintade in več vrst somov tudi čez 50 kg. Lea stalno preklinja, ker ji vsak poteg večje ribe zareže dlani, ker lovimo z vrvico naravnost iz roke. Treba je seveda stalno paziti, da se ti vrvica ne ovije okoli nog. Indijanci jo začudeno gledajo, ker ima skoraj vsak met prijem večje ribe. Večkrat ji morajo pomagati, da zvleče ribo do obale, kjer jo usmrtim s pištolo. Ker smo že vsi utrujeni od težkega ribolova, prenehamo in se spravimo na pujska. Začudeno pogledajo, ko vsakemu od njih ponudim kos Leinega kruha. Ker sem imel s seboj tudi dober Dušanov kokteil, se vsi razživijo. Za naju dva so že slišali, a jih je bilo strah, da bi se nama približali, ker sva bila »gringa«, belca, pred katerimi imajo nekakšen »rešpekt« (Španci). A kmalu postanemo dobri prijatelji in nadaljujemo z ribolovom. Občudujejo Leo, ki stalno vleče ribe iz tolmuna. Sam nastavim cel kg vabe na veliki trnek, ki ga pri nas ne poznamo (širine 5 cm). Uležem se na pesek ob drevesu in v miru kadim. Ni mi bilo do stalnega vlečenja rib iz vode. Zaželel sem si kaj večjega. Zraven noge sem imel približno še 20 metrov zvitega, 2 mm debelega najlona. Po vsem ropotanju, ko so ostali vlekli ven razne ribe, opazim, da moj najlon počasi izginja v vodi. Pogledam okoli in ugotovim, da nima nobeden prijema in da je to zagotovo večja riba. Narahlo potipam in ugotovim, da je nekaj na koncu, kar vleče proti koncu tolmuna navzdol. Vse druge opozorim, da bo nekaj večjega. Vsi po vrsti zvlečejo svoje trneke iz vode in svetijo na moj najlon. Sam nalahko zategnem najlon in na glas rečem: »Ta mora imeti najmanj 70 kg.« Prvi Čamas se oglasi: »Dušan, na tako veliko vabo bi morala prijeti še večja riba. Ko mi riba že odnese 10 metrov laksa, močno zategnem in takoj pokličem prvega Čamasa na pomoč, ko mi najlon prereže dlan. V trenutku so bili vsi pri meni, in z mokrimi rokami (da se najlon ne zareže v dlani) pomagali pri vlečenju ribe. Vsi hkrati zakolnemo, ko se resnično velika riba požene prek podrtega drevesa naravnost med vejevje. Vse se umiri, riba je še vedno na trnku. Le ugibamo, če je vabo požrla dovolj globoko. Riba še vedno zateguje najlon, ker se je zapletla med veje. Z enim od Čamasom se spraviva v drevak. On vesla, jaz svetim z baterijo in pripravim pištolo. Ko prideva do zibajočih vej, drugim na bregu naročim, naj zategnejo najlon. Že utrujena riba se počasi približa gladini. Ogromna glava. Čamas kar zazija in me opozori: »Dušan pazi, kako boš streljal: ta piraiba ima najmanj sto kg. Lahko bova zaplavala in izgubila ves pribor iz drevaka, če jo boš slabo zadel.« Voda naju poškropi, ko se piraiba zopet na silo potopi. Zavpijem, naj jo hitro vrnejo na površino. Njena glava se prikaže na pol metra od čolna in ko vidim zopet glavo, se odločim, da jo ustrelim v glavo z dvocevko šibrenko. Zagrabim puško in jo z debelimi šibrami ustrelim naravnost v glavo, podobno kot krokodile. Riba na mestu obmiruje. Čamas skoči mimo mene naprej in jo zagrabi za velik gobec, da se ne bi zopet potopila. Iz žepa vzamem debelejšo vrvico in mu jo podam, da ribo priveže, kot je treba, za debelejše veje. Obrne se k meni in me pohvali: »To, Dušan, je bil odličen strel, pa tudi dosti mesa imamo, da za to noč nehamo z ribolovom«. Sam se popolnoma strinjam. Tudi na misel mi ne pride, da bi še lovil to noč. Naročim jim, naj mi zjutraj pripeljejo samo glavo ribe, a jo je pozneje, ko so jo razkosavali za sušenje mesa, odvlekel kajman v vodo. Edino, kar sem zjutraj zvedel od njiju, da je imela glava okoli 30 kg, ker je bilo okoli 70 kg čistega mesa. Na žalost je zmeraj tako. Ker je glava neuporabna, so jo pustili na bregu, kjer jo je veliki kajman zvlekel v vodo. Prava škoda, tako mi ni uspelo, da bi naredil fotografijo piraibe; če ne drugega, vsaj glave. Po kosih nasoljenega mesa v drevaku sklepam, da smo tisto noč ujeli okoli 350 kg čistega mesa. Z Leo sva tisti dan prespala.