To zapečateno ovojnico, katere vsebine ni poznal nihče iz vojaške hunte, naj bi dobil v roke vsak novi predsednik države. O tem, kje je Evitino truplo, so po Argentini krožile različne govorice. Eni so govorili, da naj bi ga sežgali, drugi, da je vsak del trupla pokopan drugje, tretji, da so Evitini ostanki zakopani na nekem samotnem otoku, četrti, da so mrtvo truplo vrgli z letala v morje, in podobno. Mit o njej pa se je vedno bolj širil. Številni prebivalci so imeli njene fotografije v stanovanju kot ikone, čeprav je bilo to prepovedano. Nekateri so zahtevali celo njeno kanonizacijo. Leta so minevala in v Argentini so se vedno bolj spominjali perónizma, ki je veljal za zlata leta blaginje, čeprav lažne. Nemiri so bili čedalje pogostejši, delovale so razne teroristične skupine in maja 1970 je ena izmed njih, Montonerosi, ugrabila nekdanjega predsednika vojaške hunte Arambura, takrat že v pokoju. Med drugim so ga izprašali o tem, kje je Evitino truplo. Pod fizičnim pritiskom jim je povedal, da je v Rimu (kar ni bilo res), da je pokopano pod lažnim imenom (kar je bilo res) in da vse skupaj nadzoruje Vatikan (kar je bilo le delno res). Ni pa jim povedal nič o skrivnostnem zapečatenem pismu, ki naj bi ga hranil vsak predsednik države. Nezadovoljni teroristi so starega generala nato ustrelili v glavo. Novi predsednik Argentine, general Alejandro Lannusse, se je leta 1956 odločil, da konča zgodbo o Evitinem truplu, in odprl skrivnostno pismo. V njem je pisalo, da je Evita pokopana v Milanu pod imenom Maria Maggi de Magistris. Zaupnik argentinske vlade, neki polkovnik, se je z lažnimi papirji predstavil milanski pokopališki upravi kot Evitin brat in izposloval njeno ekshumacijo s trditvijo, da želi njene ostanke pokopati drugje. Krsto so naložili na tovornjak, jo čez dve meji prepeljali v Španijo in odložili na posestvu, kjer je živel Perón s svojo novo ženo Isabel. Krsto so odprli in si ogledali truplo. Evitini lasje so bili mokri in umazani, nos malo sploščen, čelo razbrazdano, na vratu je imela globoko brazgotino, sicer pa je bilo truplo dobro ohranjeno. Doma v Argentini je Evitin kult dosegel neslutene razsežnosti. Njeni govori so izhajali na ploščah, snemali so risanke o njenem življenju, povsod so se pojavljali njeni plakati. Za novo perónistično gibanje je bila Evita gospa, pravzaprav kraljevska oseba z diamantnimi uhani, za sindikaliste hripava tovarišica, gverilci, ki jih niso zanimali plakati, pa