Astrid Magnussen, mlado, nesrečno in žalostno dekletce, beli oleander, ki svoje cvetove zaliva s solzami. Njena mamica Ingrid (Michelle Pfeiffer) mora v zapor zaradi uboja ljubimca (Billy Connolly). Njene skrbnice pa so svetovne prvakinje v družinskih problemih, v zakonskih težavah, ki se končajo s streljanjem, samomori in skozi čez plot. »Nič naju ne more zlomiti. Sva močni kot vikingi,« pravi mama Ingrid, vase zaverovana odločna feministka, ki mamo igra samo še na papirju in hčerki zamolči smisel življenja, smisel, ki se ga ne najde v skandinavskih sagah, marveč v resnični, socialno obarvani Ameriki. Deželi, kjer mlada dekleta brez staršev nimajo prihodnosti. Torej v deželi, kjer šteje sreča, ki pa na žalost nikdar ne traja dolgo. Še posebej, če si mojster nesreče, absolutni zmagovalec tragike, trpljenja in neumnih odločitev. Pa vendar, naša Astrid, ki bi si za pogum zaslužila Nobelovo nagrado, kljub vsej nesreči ohranja pokončno držo, se ne pusti zlomiti in v znak odločnosti svoje bele laske pobarva na črno. In samo pomislite, njena mama je v arestu, njena prva skrbnica (Robin Wright Penn) jo ustreli s puško, pri drugi mora igrati neumno modno kreatorko, tretja (Rene Zellweger) pa naredi samomor. Namesto, da bi počila, se iz belega oleanderja spremeni v zaguljeno koprivo, vztraja do konca, se upre celo materi, se pravi ponosu vikingov in na koncu doseže nirvano. Kot Kurt Cobain? Ne, marveč kot beli oleander v črni zemlji.