Ko sva na pomolu v Uigu čakala na brod za Tarbert, mi je uspelo, da sem si brizgnil curek Jungle Formule v oči. Na etiketi je pisalo, držite stran od plastike in kože, oči so me žgale, kot da se talijo. Mimoidoči so kazali na koščenega mladeniča, ki je stokal in se skušal utopiti v blatni luži na cesti, medtem ko se je Johnny s sočutjem krohotal. V čolnu, ko sva se približevala svojemu cilju, je spet začelo deževati, toda vse se je začenjalo čutiti kot prava pustolovščina, v kakršni še nisem bil. V Tarbertu sva se stiskala k hišnim vratom, da bi se zaščitila pred dežjem. Nebo je bilo tako temno, kot da bi bil že mrak, čeprav je bilo komaj poldne. Po krajšem poizvedovanju sva našla moža, Big John Macleoda, ki bi naju s svojim traktorjem odpeljal do začetka pristopne poti pri Amhuinnsuidhe Castlu. Z najinimi ogromnimi bisagami sva počasi rožljala ob mrzli jezerski obali, mimo opuščene kitolovske postaje in najbolj samotnega šolskega poslopja v Britaniji. Zlezla sva s prikolice, mokra do kože in tresoč se od mraza, in dala Big Johnu desetaka. Z Johnnyjem sva se skušala postrani spogledati skozi vodoraven dež, ko nama je trdovratno zagotavljal, da se bo 'zjasnilo'. Na žalost sva, pri naslednjem izletu, ko sva ponovno skušala najeti Big Johna, izvedela, da je podlegel 'otoški vročici' in se ustrelil s puško.