»Mrcina trapasta, kaj nimaš niti toliko možganov, da bi poginila?« se je čudil Mallory, ki je stopil nekoliko bliže in še enkrat ustrelil. Gigantski zavropod se za vse to sploh ni zmenil, ampak je mirno žvečil drevesne krošnje. Mallory se je s tretjim strelom prenaglil in odstrelil nek drevesni vrh. S četrtim strelom je zadel žival v trebuh, vendar je bilo zverini to bolj malo mar. Mallory je postajal vse bolj in bolj razjarjen, saj je bilo očitno, da živali ne more ubiti. Logistični programator ga je potihem opomnil, da naj bi ti gigantski stvori imeli živčne centre na dnu hrbtenice in Mallory je stekel okoli zavropoda, se mu približal od zadaj, se zastrmel v monstruozne razsežnosti njegove zadnje plati in se začenjal spraševati, kam neki naj ustreli. Ravno takrat je prazgodovinski stvor dvignil svoj gromozanski rep in izpod neba so se vsuli velikanski, kadeči se kupi zelenkastega govna, ki so kot orjaške skalnate gmote bobneče padali vseokrog Malloryja, ki je odskočil v zadnjem trenutku, sicer bi ga iztrebki povsem zatrpali. Mallory, ki se je ves iz sebe panično pognal stran, da se ne bi zadušil v smradu gromozanskega kupa iztrebkov, se je v naglici spotaknil na neki ovijalki in pristal na vseh štirih v spolzkem blatu. Prav takrat se je iz njega pognala manjša žival, ki je bila še najbolj podobna modremu psu z luskasto kožo, ki je poskakovala sem ter tja in sikala, vreščala in z rumenkastimi, kot igla ostrimi zobmi, hlastala proti Malloryju. Možakar ni imel nobene možnosti, da bi ustrelil s puško, zato se je v obupu naglo zvalil vstran in s puškinim kopitom udaril žival, ki je zarenčala in nato pobegnila. Ko je Mallory končno lahko globoko zajel sapo in se ozrl okoli sebe, je gigantski zavropod že izginjal v daljavi.