Podlaga za priznanje uveljavljenega statusa je določba navedenega 8. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN Uradni list RS, št. 110/02), ki med drugim določa, da je žrtev vojnega nasilja ob pogojih iz 1. člena tega zakona tudi otrok, katerega starš je bil ubit, je padel, je umrl ali je bil pogrešan zaradi sodelovanja z NOB Slovenije, bil ubit kot talec ali je umrl ali je bil pogrešan v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po tem zakonu. Citirano določbo je treba razlagati v povezavi s splošnimi pogoji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, po kateri je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njenih sodelavcev, saj se določba 8. odstavka 2. člena ZZVN nanjo izrecno sklicuje. Ker je bilo v postopku pred upravnim organom prve stopnje, ugotovljeno na podlagi podatkov v upravnih spisih, da tožnikov oče ni bil ubit s strani okupatorja, dejstvo, da je tožnikovega očeta ustrelil partizan, pa za tožnika ni sporno, tožnik navedenih zakonskih pogojev za priznanje uveljavljenega statusa tudi po presoji sodišča ne izpolnjuje. Neutemeljeni so zato tožbeni ugovori, s katerimi tožnik smiselno izpodbija dejansko stanje ugotovljeno v upravnem postopku. Ker bi moral tožnik dokazati, da je bil njegov oče ubit s strani okupatorja oziroma njegovih sodelavcev, česar pa podatki v upravnih spisih ne izkazujejo, na drugačno odločitev ne morejo vplivati tožbene navedbe, da je bil tožnikov oče kot zaveden Slovenec v vpis v fašistično organizacijo prisiljen zaradi preživljanja svoje družine in da je bil ustreljen s strani partizana le zaradi prisile, ki jo je nad njim izvajal okupator. Zato tudi ugotavljanje dejstev navedenih v tožbi v upravnem postopku in v tem upravnem sporu ni bilo potrebno.