Rojena je bila leta 1942 v Trstu. Letnica in kraj rojstva jasno povesta, v kako hudem času in v kako izpostavljenem okolju je preživljala otroštvo naša letošnja lavreatka. Ni ji bilo še dve leti, ko so ji fašisti ustrelili očeta kot talca, tik pred koncem vojne pa sta z mamo po čudežnem naključju preživeli še bombardiranje predela Trsta, kjer so živeli in ostali čisto brez vsega. Takrat se je začelo njeno romanje od none na Krasu do tet na Kočevskem in v Beli krajini. Šele čez nekaj let sta z mamo mogli zaživeti skupaj, najprej v Sežani in pozneje v Kopru, kjer je obiskovala srednjo šolo. A življenje ji tudi takrat ni prizanašalo. Mama je bila več let hudo bolna in zato tudi denarja ni bilo. Mnogi slovenski igralci in tudi dobitniki prstanov kakor Vida Juvan, Ančka Levar, Angelca Janko, Majda Potokar, Mira Danilo … so izhajali iz znanih gledaliških družin, mnogi, na primer Maks Furijan, Polde Bibič, Ivanka Mežan, Arnold Tovornik, pa iz povsem drugačnih sredin, mnogi tudi iz prav težkih socialnih razmer, in malokdo bi si upal napovedati, da bodo kdaj zares veliki spoštovani umetniki – igralci … Med njimi je Minu Kjuder. Že od malega je hotela postati igralka. Na kraški gmajni so na električni daljnovod privezane rjuhe služile za zavese in pred njimi je igrala za druge otroke, mamo, teto in sosedo. Kljub vsem oviram se ji je uresničila velika želja – sprejeta je bila na igralsko akademijo in za preživetje bila pripravljena zjutraj po Ljubljani razvažati mleko ali časopise. Ob koncu študija na AGRFT je bila Minu krhka, skromna, čedna, drobna, a obetajoča začetnica. Ker jo je ljubezen vlekla v Celje, je odklonila ponujeni angažma v ljubljanski Drami. V Slovenskem ljudskem gledališču v Celju je bila najprej v obveznih vlogah mladih igralk ranljiva in lepa v mladinskih igrah Jing Tai, Trnuljčica, Princesa Violeta, Pepelka in drugih, pa mladostna naivka Vida v Rendez-vousu, Malika v Varhu, Manica v Desetem bratu, Corry v Bosa v parku, a že v Celju nosilka težkih vlog sodobnih avtorjev kakor Jessica v Sartrovih Umazanih rokah ali Veronika Deseniška, najprej v Novačanovem Hermanu Celjskem in potem še osupljiva Župančičeva Veronika, ko se je prvič predstavila leta 1970 na Tednu slovenske drame, takrat prvič poimenovanem Borštnikovo srečanje. V Celju je v osmih sezonah odigrala 34 vlog.