Kratke zgodbe so polne nizanja spominov, iskrenih izpovedi, utrinkov iz otroštva in mladosti. Slednji so najbolj občuteni, najtoplejši, še posebej tisti, v katerih se avtorica pokloni očetovemu spominu (V meni so se vse življenje kopičile besede, ki bi jih morala napisati (o) očetu. Odlašala sem in odlašala, da bi jih sporočila drugim. Bila sem kot pero, ki se ne upa pomočiti v črnilo). Sledi skok v svet odraslosti pri osemnajstih, prva služba učiteljevanja, pretresljiva mamina pisma, razpetost med otroškostjo in odraslostjo. Dotik moškega sveta, prve strasti in dotikanja, vznemirjanje, prehod v odraslo obdobje, ki sovpada z nastajanjem nove države, odhajanjem in spreminjanjem starih simbolov, ponovno vojna. In medtem ko je avtorica v drugi svetovni vojni pri rosnih sedmih letih izgubila očeta, ki ga je občudovala in bila z njim tesno povezana, je prelom v Sloveniji v devetdesetih letih pomenil zanjo predvsem skrb za sina, ki je v tistih nemirnih časih služil vojsko. Paralela je neizogibna. Skrb, strah in odpor do nasilja, vojne, krvi. Ženske, matere se v skupnem odporu združujejo in povzdignejo svoj glas. Demonstrirajo. Protestirajo. Na tej točki je pisava M. Mencinger najbolj angažirana in obupano jezna. V spomin prikliče zadnje knjižno delo Slavenke Drakulić. Z bistveno razliko. Slavenka zbira zgodbe takih Majd in jih potem spretno, stilistično brezhibno, bravuroznno splete v nekakšne memoare kontra vojni z naslovom Kot da me ni. Majda Mencinger je občutek, kot da me ni, izkusila na lastni koži. Prvič leta 1942, ko so ji kot talca v Dragi ustrelili očeta, vodjo naprednega delavskega gibanja in odpornika od leta 1941, znanega kulturnega delavca Franceta Mencingerja (Ni besed za izgubo zavetja - majhne otrokove roke v veliki očetovi, da gresta tako po cesti, da se vidi: Lejte, to je moj ata!). In drugič, ko se sreča s sinom, vojakom, na dan pred osamosvojitvijo v refleksiji z naslovom Možnost - to je največ (Ves svet je zožil, izginil, se strnil v krog: le midva. Le mati in sin!). Ali spet osebno izpovedno in angažirano v noveli Sodobna Te-Ve (Matere v ponošenih črnih ali pisanih rutah na vseh ekranih - enkrat z enega, drugič z drugega konca sveta. Od nekod sem si zapisala: Klic zgodovine gre vedno skozi srca mater).