Ivana na Okopih srečuje fanta, ki kar naprej žvižga. Vrtnar je, zaposlen na mestni vrtnariji. Ko ji sredi decembra izroči ogromen šop rož, v vrednosti petih dinarjev, dokončno osvoji njeno srce. Njegovo je bilo še vedno otožno, med vojno so mu Nemci ustrelili ženo. Koncem januarja leta 1946 sta se vzela, leta 1951 se jima je rodil prvi otrok, tri leta pozneje drugi. Leta življenja z vrtnarjem Francem na velikem vrtnarskem posestvu ob Mariborski cesti so bila kot pesem. Trajala je do leta 1967, ko je Ivana Zupanc postala vdova. Še vedno živi, skupaj s sinom, na isti vrtnariji, ki pa je danes zapuščena. »Nekoč je bil to raj,« pravi in doda: »Na tem mestu je bilo vse polno eksotičnega cvetja in grmičevja. Pa šparglji! Ogromno špargljev je tu zraslo. Moj mož jih je gojil že v času, ko je bila to še Westnova vrtnarija. Šparglji so bili pri nas redno na krožniku, jedli smo jih zjutraj, opoldne in zvečer. Najbrž sem zato še danes tako zdrava. In vrtnic se spominjam. Ko je mož še živel in skrbel za vrt in park, je vhod v vrtnarijo krasilo najmanj osem tisoč vrtnic, tu so uspevale tudi kamelije in orhideje. Danes pa… žalostno.«