Upokojeni direktor in njegova mlada natakarica. Štiriinšestdesetletni Janez Albreht, za prijatelje Šana, je bil, ko je bil mlad, odličen športnik, najprej vratar rokometnega kluba Olimpija, pozneje pa hokejist, eden redkih golmanov, ki so palico držali v levici, ploščke pa ustavljali z orokavičeno desnico. V sedemdesetih letih je devetinšestdesetkrat oblekel reprezentančni dres, igral na petih svetovnih prvenstvih, za krono pa še na olimpijskih igrah v Innsbrucku. Poklicno kariero je začel in končal v že pokojnem Slovenijašportu, kjer je zamenjal nekaj šefovskih mest, dokler ni sredi devetdesetih kot direktor maloprodaje odšel v pokoj. Vmes se je dvakrat poročil in ločil, potem pa, že penzionist, spoznal osemindvajset let mlajšo Krčanko Magdo, prikupno, nasmejano, zgovorno natakarico. Pred štirimi leti sta si kupila počitniško hišo na Polici, idilični dolenjski vasi, predlanskim pa sta se tudi poročila zakaj se tudi ne bi bila, ko pa sta se imela tako rada! On se je držal bolj doma, ona se je vozila v Grosuplje v službo, kadar pa je bila prosta, sta v tistih prvih časih z roko v roki hodila na sprehode in skrbela za hiško in vrt. Tako srečna sta, so govorili sosedje in bili prepričani, da sta res, le malokateri pa je vedel, da vse le ni tako lepo, kot se jim zdi: bivšega hokejskega reprezentanta je namreč mučila ljubosumnost in ga čisto spremenila. Zadnje mesece je posebej hudo trpel, povsod je slutil strahove in nevarnosti. »Kar ločil se bom, preveč me je strah, da me bo pustila,« je na silvestrovo, ko je njegova Magda ravno stala za točilnim pultom grosupeljske gostilne Krpan, zaupal sosedi, in nič ni pomagalo, ko mu je soseda govorila, naj se ne boji in da ima Magda samo njega da je bil svoje dni direktor, je rekel, in da ni tako butast. Še to je napovedal, da se bo kar ubil, in v četrtek, 11. marca, na dan, ko je v jutranjih eksplozijah na madridskih železniških postajah umrlo dvesto ljudi, je nekaj po tretji popoldne, ko se je bila Albrehtova ravno vrnila na Polico, iz svoje berette najprej štirikrat ustrelil ženo, potem pa še sebe. Kar je nameraval, se mu je posrečilo le na pol: oba z Magdo, ki je z zadnjimi močmi poklicala svojo šefinjo, šefinja pa reševalce in policijo, sta namreč preživela.