bistveno bolje. Letos smo, denimo, prijavili v enem prejšnjih uvodnikov že omenjeno knjigo Kako razumeti film, ki jo pripravljamo za konec letošnjega oziroma začetek prihodnjega leta skupaj s Slovensko kinoteko. A ne glede na to, da kot založnik nastopa tudi paradržavna kulturna ustanova, kar bi samemu projektu moralo zagotavljati bolj zanesljivo financiranje, ne glede na to, da tovrstne literature v slovenščini praktično nimamo in ob tem, da gre za res izjemno (izhaja že več kot trideset let, sedaj smo pri enajsti izdaji) ter tudi drago knjigo (celo na Amazonu stane skoraj 87 dolarjev, kar je skoraj 60 evrov), je strokovna komisija knjigo zavrnila, v svojem mnenju pa ni popustila niti pri pritožbi. V maniri Kino Otoka, Animateke ter drugih neuslišanih producentov bi tudi mi seveda morali na ulico, užaliti bi morali vse od komisije navzgor do ministra, pisati bi morali javne peticije, kako ta vlada ne razume ne filma ne tega, kako je treba naprej dopolniti osnovno filmsko literaturo, da se lahko kaj premakne tudi na drugi ravneh itn. Kakšni mediji bi temu načinu »kritiziranja« celo nasedli, sploh tisti, ki izrabijo vsako priložnost, da pritegnejo kritiki obstoječe oblasti ter bi podprli naš protest, seveda tem bolj, čim bolj sočen bi bil. A to nekako ni naš stil. Strokovne komisije imajo pač neko legitimiteto, sploh sedaj, ko je razvidno, kdo sedi v njih, kompetence in parametre, na podlagi katerih se odločajo in tudi stojijo za svojo odločitvijo. Seveda je tudi kritika njihovih odločitev upravičena, a po mojem mnenju se mora to zgoditi na dostojnem nivoju. Žaljivost in nizki udarci pač pomenijo samo eno od naštetega: a) ali so trenutno neuslišani z relativno lahkoto prihajali do sredstev pod prejšnjo oblastjo (zato so se potem začeli počutiti pomembne in skoraj avtomatično upravičene do državnega denarja) in jim zdaj ni jasno, da ima lahko nekdo drug pač drugačno mnenje b) ali pa njihovi projekti na državnem denarju slonijo v toliki meri, da jih vsaka odtegnitev avtomatično pelje v finančni in kreativni bankrot. Karkoli od tega je, vsekakor je dobro, da so tako institucije ali posamezniki vsake toliko časa malce prevetreni ter tudi na ta način pozvani, da stabilnost svoje dejavnosti sem pa tja dokažejo tudi brez državne finančne pomoči. Če bi mi računali zgolj na državni denar, bi morda do sedaj izdali samo pet, in ne devetdeset knjig, vsekakor pa revije, katere že 167. številko držite v roki, nikoli ne bi bilo. In vendar jo držite. Pa tudi naše knjige izhajajo še naprej, vključno z dvema novima filmskima naslovoma (Marcel Štefančič, jr.: Stekli psi in Matej Kranjc: The Beatles; njihova filmska zgodovina), ki sta pravkar prišla iz tiskarne. Brez subvencije. Brez kake druge podpore. Kdo pravi, da se ne da?