Tukaj pa moram povedati, kje se jaz sama čutim v zadregi. Meni bi sicer bilo najljubše, če Vlada tega amandmaja ne bi vložila, zaradi tega, ker v resnici sem prepričana, da se s povečanjem števila od 11 na 13 razmerje notranje ne bo tako porušilo, da bi bila ogrožena dejavnost agencije za kakovost. In da bo lahko kljub takemu ali da bi lahko - če ne vem, kakšen bo izid - opravljala svoje poslanstvo in nalogo tudi z večjim številom predstavnikov oziroma članov, zaradi tega ker razumem imenovanje v svet agencije na podoben način, kot to razlaga minister. Namreč, da to niso najbolj goreči predstavniki teh predlagateljev, ampak so strokovnjaki, ki uživajo zaupanje. Jaz sem razumela visokošolske sindikate, da želijo izmed zaposlenih strokovnjakov na visokošolskih zavodih izbrati tistega, ki uživa njihovo polno podporo. Seveda, razumem, da ne morejo biti pokrite vse stroke. Sem pa glede oblikovanja visokošolskega prostora tudi v zvezi z lizbonsko strategijo in še z nekaterimi drugimi dogajanji, ki jih v posameznih državah v visokem šolstvu že ugotavljajo, da so tiste stroke, ki jih trg dela ne podpira v tako izdatni moči, v deprivilegiranem položaju, jaz pa mislim, da je za slovenski visokošolski prostor izredno pomembno, da se razvijajo tudi tiste stroke, ki so v nacionalnem interesu slovenskega visokošolskega prostora. Zato, oprostite gospod minister, ko govorite o tem, da gre med študentsko organizacijo in sindikati in Poslansko skupino Socialnih demokratov ali tistih, ki smo člani v Odboru za visoko šolstvo, za trgovino, vam zatrjujem, da jaz delam to iz prepričanja, ne iz trgovine. Zato sem v zadregi!