Toda obveščevalna poročila so bila še naprej razdrobljena in delna. Nekaj so jih dobili od ljudi iz taborišč blizu pakistanske meje, medtem ko so bila druga, kot Darunta, bolj nedostopna. ZDA so se v glavnem zanašale na satelitske posnetke, dokler ni Cia leta 1996 osnovala enote Alec Station, ki je imela nalogo, da zasleduje aktivnosti Osame bin Ladna. Po nekaterih ocenah naj bi šlo med letom 1996 in 11. septembrom 2001 skozi taborišča za urjenje od deset do dvajset tisoč borcev. Drugi so mnenja, da bi bila ta številka lahko še višja, celo do sto tisoč. Nihče ni spremljal, kam so ti ljudje odšli oziroma koga so zatem šli urit. Takoj zatem, ko je Nasiri spomladi leta 1996 zapustil Afganistan, se je tja vrnil bin Laden. Pripotoval je 19. maja 1996 iz Sudana, na krovu dvanajstsedežnega čarterskega letala, ki mu je pakistanska Isi omogočila pristanek v Džalalabadu. Pritisk na njegovega gostitelja v Sudanu je postal premočan in bin Ladnu je bilo posredovano sporočilo, da ne bo več užival zaščite, ki je je bil deležen v preteklih letih. Bin Laden je prišel v kritičnem trenutku, ko so bili talibani na tem, da se polastijo oblasti. Sprva je stvari opazoval od daleč, toda poleti leta 1996 je postalo jasno, da so talibani v vse večjem razmahu. Pakistanska Isi je s pogajanjem dosegla, se je bin Laden srečal z Mulo Omarjem in visokimi talibanskimi voditelji. Ponudil jim je pomoč, tudi denar in borce, da bi jim v srditih frakcijskih bojih med mudžahedini pomagal zagotoviti zmago. Septembra so talibani zavzeli Džalalabad. Bin Ladnu in Al Kaidi so tam ponudili zatočišče in možnost za načrtovanje drznejših podvigov. Talibani niso kazali zanimanja za taborišča za urjenje, še posebej za tista, v katera so prihajali Arabci in drugi, a vse kaže, da jih je bin Laden prepričal, da mora sam prevzeti njihovo upravljanje. Po vrnitvi iz Afganistana in dolgem obdobju, ko ni imel stika z obveščevalno službo, se je Nasiri javil DGSE in se ponudil za novo nalogo. Pripadniki Gie so po racijah marca 1995 in bombnih napadih tistega poletja zapustili Francijo in Belgijo ter se naselili v Veliki Britaniji. London je bil bolj tolerantno okolje. »London je bil žarišče,« je rekel Alain Grignard, uslužbenec belgijske protiteroristične policije, ki je prepričan, da je bilo to mesto »vmesna stopnja« med obdobjem nacionalnih islamističnih ekstremistov in globalno mrežo, katere zametek je bil afganistanski talilni lonec.