Špici so znani kot precej glasni psi, za japonskega pa Silvana pravi, da to ne drži povsem. Pojasni nam, da naj bi bila glede na podobne špice v Nemčiji, Italiji, vzhodni Evropi, Sibiriji ter tudi Kanadi, ZDA, Avstraliji in Kitajski japonska različica posebna ravno po značajskih potezah. To pripisujejo strogi in dosledni japonski vzreji in selekciji. Japonski špic velja za zelo uravnoteženega psa, prijetnega značaja, ni samosvoj in je tudi izjemno učljiv. Zaradi svojih telesnih in gibalnih lastnosti je zelo primeren za družbo pri športnih dejavnostih in agility. »Čeprav je zelo podoben samojedu, je njegov značaj drugačen. Japonski špic je prilagodljiv, ne laja po nepotrebnem, zelo rad se crklja, uživa z družino in se razume z drugimi psi. Je pa tudi zelo dober čuvaj in do neznancev nezaupljiv.« Zato ga bo tujec le stežka pobožal – vse dokler ga pes ne spozna.