udi Bruselj je mesto v živahni božično-novoletni preobleki. Sredi Grand Plaza se bohoti košata jelka z milijon lučkami, čez celoten trg odmeva glasba v modernih ritmih s pravim “light showom”. Po uličicah mimo borze se razprostira božična tržnica in na trgu St. Catherine je sedaj postavljeno drsališče z velikim kolesom na koncu kot v Londonu. Med stojnicami si lahko privoščimo znameniti belgijski vafelj in kuhano vino ter opazujemo mimoidoče, ki prav tako uživajo v vonju in pričakovanju praznikov. Še prav nič praznično pa ni v Evropskem parlamentu, saj je decembra dogaja kar nekaj pomembnejših zadev. Ena teh je prav zagotovo sprejetje Lizbonske pogodbe, ki prinaša precej novih zadev. Seveda, pa je kake ideje, pravila laže zapisati na papir kot pa zapisano udejanjiti. Naj navedem nekaj primerov. Lizbonska pogodba prvič formalno vključuje nacionalne parlamente v sprejemanju odločitev EU, in tako po novem lahko tudi nacionalni parlamenti prispevajo k oblikovanju zakonodajnih predlogov. Glavno vprašanje pa je, kako bodo nacionalni parlamenti lahko svojo pravico udejanjili. Kako in s kom bodo nacionalni parlamenti komunicirali na evropski ravni? Naslednja večja novost je evropska državljanska pobuda, ki omogoča vsem državljankam in državljanom Evropske unije, da neposredno pozovejo Komisijo k predložitvi novih pobud na področju politik z najmanj milijon podpisi. Je pa treba v naslednjih mesecih marsikaj doreči. Iz najmanj koliko držav članic morajo biti podpisi? Kako preveriti verodostojnost podpisov? Kakšna naj bo najnižja starost podpisnika? Ali bi bilo treba določiti rok za zbiranje podpisov? In tako dalje. Da bo pogodba zaživela z vsemi svojimi zahtevami, bo treba še kar nekaj tako imenovanega tranzitnega časa in sprejetje tranzitnih