In sva šla, v smeri Hilla, Karbela, Nadžaf. Prebroditi sva morala prometni kaos vozlišča južnih vpadnic, nakar naju je avtocesta izpljunila iz mesta. Do prve cestne zapore značilnosti vseh arabskih držav, od Maroka do Iraka. Medtem ko je Marta briljantno odigrala vlogo nežnejšega spola, ki v takih situacijah nima kaj čivkati, sem si sam nadel masko prešernega Francoza z omejenimi umskimi kapacitetami. Prav nič se nismo razumeli, in ko sva vojake začela dolgočasiti, so nama galantno zaželeli prijetno vožnjo in prijeten dan in tudi sicer vse najbolj prijetno. Uf, se je prilegla brezciljna prostost. Na slepo sva zavijala na stranske ceste, na makadamske poti in na koncu čez polja, ki so jih sekali tisočletja stari namakalni sistemi. Bila sva pravzaprav v domovini intenzivne agrokulture tako kot v domovini kolesa in pisave, granatnega jabolka in kakija. Pa še kaj bi se našlo. Prvič od našega prihoda je bil zrak moten od prahu predznak prihajajočega frontalnega vala, ki je pokrajini dajal zlatorjav štih. Bila sva na podeželju, duhovite primerjave s Slovenijo so se ponujale same od sebe. Ob cesti so kmetovalci na vsakem koraku ponujali svoje izdelke: sadje, zelenjavo, meso, datlje, oreščke, vse praktično zastonj. Ustavljal sem vsakih nekaj kilometrov in na koncu od silnega komuniciranja dobil muskelfiber.Ko sva se vrnila, je bila že tema. V preddverju me je čakal dr. Taar in pomenljivo kazal na uro. Peš sva pohitela po ulici navzdol. Presenečalo me je, da kričavega vhoda v gledališče nisem opazil že prej. Taar me je odvedel naravnost v garderobo, mi po vrsti in temeljito predstavil vse člane in članice ansambla in hočeš nočeš tudi nemško igralko Beate iz Iniciative proti embargu, ki je, benevolentno in razumevanja polno, raziskovala kulturno specifiko domorodcev. S Taarom sta se odlično ujela v teatralični zafnanosti in modrovanju o bogu in svetu. Namontirani nasmehi, povzdignjene obrvi, empatično prikimavanje in geste kot širna ravan. Taar je neizmerno užival v vlogi allround tolmača, bil je v elementu. Beate je bila navdušena nad tem, da se ljudje še smejijo in da še vedno gradijo hiše, čeprav bodo morda že jutri padale bombe. Da jo vse skupaj spominja na Nemčijo po drugi svetovni vojni, ko so zavezniki zbombardirali mesta v prah. Iz ruševin da se je takrat prvo dvignilo gledališče, natančneje komedija. Taar je zavzel junaško pozo in ji pariral z izjavami »mi ne jočemo« in »tudi ko se pripravljamo na vojno, delamo mir«, nakar se mu je zazdelo pomembno pripomniti, da ima rad generala Rommla, Puščavsko lisico. Pa ja, me je končno prešinilo, spominja me na mešanico puščavske lisice in puščavskega jastreba. Končno sem odprl kljun in speljal pogovor drugam, da se nam iz omare ne bi vsul cel panoptikum Rommlovih bratov po duši in srcu. Taar me je odpeljal še k direktorju in lastniku gledališča, ki se je, glej ga šmenta, živo zanimal za partizane in na izust poznal scene iz Bitke na Neretvi & Sutjeski.