Moram priznati, da sem lani, kar se športnih dogodkov tiče, najbolj užival v trenutku, ko so Cole, Kosec in iks bend na kvalifikacijah za vstop na Evrovizijo razsuli vzhodnoevropsko konkurenco in se s Tihim deževnim dnevom uvrstili na Evrovizijo. Do ljubljanske prireditve je bilo vse v redu, potem pa je šlo navzdol. Band, kljub temu, da je zmagal s svojo korektno narejeno popevko na dveh frontah, ni dobil nobene prave medijske podpore, rezultat tega pa je bil polom na Irskem, ker je bil finale Evrovizije. Pričujoča kaseta kot kaže pomeni njihov zaton, kljub temu, da je na njej (veliko prepozno) tudi njihov največji hit. Ostale skladbe, in to smo konec koncev predvideli, Deževnega dneva ne dosegajo. Besedila so z razliko od prejšnje plošče sicer že dodelana, vendar se Tomaž Kosec patetiziranju še ni odpovedal, poleg tega pa plošča nima drugega hita. V bistvu mi je žal za prve slovenske predstavnike na Evroviziji, ker bi v normalnih razmerah - recimo v izumrli Jugoslaviji ali kaki drugi popevkarsko razvitejši državi vozili mične šolarke v resnih avtomobilih in jim na naslovnici kasete ne bi bilo potrebno reklamirati Avtoimpexa, oziroma Škode Favorit, kar počnejo zdaj. Samo ne mi, medtem ko najstnice čakajo na svoje šoferje, jamrat: »Prehodil sem življenje po dolgem in počez / padal sem v brezna, se vzpenjal do nebes.«